Se kdaj spomniš,

mama,

mojega prvega joka, smehljaja,

ko sem te prvič poklical po imenu,

sem iz šole prinesel prvo enko in opomin po razredniku,

ti ves ponosen pokazal petico v zvezku in čebelico,

kako mi je bilo, ko sem moral v mesto, da bi postal učen gospod,

a me je srce vleklo nazaj na kmete, v moj pravi dom,

sem ti prvič omenil ime dekleta, ki se mi je zapisalo v srce?

Gotovo se še spomniš,

čeprav te nisem nikdar vprašal po tem,

kot še po marsičem drugem ne, pa bi te moral.

Sedaj je prepozno.

Stojim ob gomili, molim in jočem, si grebem v lase in srce,

zakaj sem zamudil vse to.

Ničesar več ne morem spremeniti,

mama,

nobene stvari vrniti,

krivice, greha do tebe poravnati.

Grob ne pozna milosti.

Teh nekaj pedi zemlje nad tabo odmerja in izglajuje vse.

A bolečina ostaja.

Hujša od vseh –

tebe ni več!

 (Sliko  mojega rojstnega doma je naslikal slikar in konservator 80-letni Albin Škrjanec iz Most pri Komendi.)