"Istra mi je zavdala," bi rekel prijatelj, pisatelj in fotograf Franci Stele. Zato si je že pred leti kupil staro hišo na tem polotoku. Na hrvaškem delu. Mnogi Slovenci so si jih, zgradili prave pravcate hiše, uredili vikend hiše. "Imeli so dober nos. Izkoristili ugodno priložnost. Danes si manejo roke, jim ni treba plačevati po sto in več evrov na dan za sobo v hotelu," marsikdo obžaluje. Sam ne, ker najraje počitnikujem, kolikor sploh, enkrat tu, drugič drugje. Priznavam pa, da je Istra čudovit del Hrvaške. Tudi Slovenije, kolikor je imamo. Premalo, spoznavam. Obe moram bolje raziskati. Dopust zame ni le poležavanje na napihnjeni blazini v senci, pitje piva znamke Union, pa malo čof v vodo, nekaj deset metrov plavanja, in spet ven iz vode. Je čas, ko dopustiš sebi in drugim, posebej najdražjim, malo več, se bolj zbližaš z njimi, pa tudi srečaš z domačini. To je tisto, kar posebej veliko šteje. O vsem tem in drugem pa odkrito v tem prispevku. Malo bolj sproščeno, v duhu oddiha telesa in možganov. "Kaj bi bili tako zapeti," mi je pred dnevi dejal gasilec Ravnikar z Mlake, s katerim sva se prijateljsko sproščeno pogovarjala v bližini frizerskega salona njegove žene v nekdanjem Glavarjevem špitalu. Njegovo največje veselje je zelo staro vozilo, s katerim je z gasilci obiskal Marezige v Slovenski istri, ko je bil tam "praznik refoška in pršuta". Ob tem mi je prvi med moškimi zaupal življenjsko modrost, verjetno celo lastno izkušnjo, da ženska izbere moškega in ne moški ženske. Čestital sem mu za to pomembno spoznanje. O Istri in Istrijanih pa moram povprašati prijatelja Francija. Najprej pa "pot pod noge"! K sosedom Hrvatom. Prek mejnega prehoda Sočerga, do Buzeta, pa po dolini reke Mirne, kjer bi morala biti po mnenju nekaterih danes meja med Slovenijo in Hrvaško. O tem naj presojajo strokovnjaki, geografi, kartografi, politiki ... Meni je do Istre kot take. Lepe, prelepe deželice. In njenih prijaznih in gostoljubnih ljudi. Tako Slovencev kot Hrvatov. 

Povožen divji prašič in neobzirni Koprčan

Reka Mirna priteče v morje južno od Novigrada. Je pravi dar narave. Sedaj, sredi poletja in suše, je je malo, zlahka bi jo prebrodil. Sprašujem se, kako jo srne, ko vidim oznake za divjad na cesti od Buzeta do Novigrada. Povožen tolsti divji prašič na cesti, policisti, lovec in dva avtomobila z nemškima registracijama me opozorijo, da moram biti pri vožnji zelo previden. Zato je najino (z ženo Marto) prvo jutranje dejanje, ko sedeva v avtomobil, molitev. Ne zaman in iz navade; zares jo potrebujem. Kmalu se to izkaže, ko parkiram avtomobil na parkirnem prostoru pri Treh palmah, od koder je le streljaj do morja. Mimo mene pridrvi voznik s koprsko oznako; nič ne upošteva moje namere. Drugi se je pozneje jezil nad menoj, ko sem v predoru Kastelec upošteval predpisano hitrost. Spet Koprčan. Kam se mudi tem ljudem, se vprašam? Kaj bodo zamudili, če ne bodo z vso močjo pohodili stopalke za plin?

Družbo so nama na obali delali skorajda sami Slovenci

Meni se ta hip ne mudi nikamor. Marta mirno plava v morju, kjer ji voda ni čez glavo. Uživa v topli vodi. Prijazen kopalec mi odgovori, ko ga vprašam, koliko stopinj ima: »Osemindvajset!« Kdo bi dejal, da preveč, a za Marto, pa tudi zame, ravno prav. To potrjujejo tudi zadovoljni obrazi plavalcev in plavalk. Večinoma starejših. Skoraj samih Slovencev, kmalu ugotoviva z Marto. Zato se čisto nič ne bojiva pustiti najinih stvari na plaži. Še v senci, ker sva prišla dovolj zgodaj. Vseeno sklenem, ker imava vse na obali od dokumentov do denarja in mobitela, povrh vsega pa me skrbi, da mi ne bi kdo zadel avtomobil, da bom med plavanjem zmolil ves rožni venec na čast dušam v vicah. Ob tem se spomnim, da se je njim na romanju v Lurd priporočil moj bratranec duhovnik Maks in ozdravel. Seveda se je izročil v varstvo in priprošnjo tudi lurški Mariji. Ne vem, nisem zasledil, da bi o tem pisal, a mu verjamem.

Rožni venec med plavanjem

Kljub temu, da mi Marta zagotovi, naj se nič ne bojim za najine stvari, ker so okrog naju samo Slovenci, videti pošteni, tudi za avtomobil ne, ker so Istrijani odlični vozniki, zmolim rožni venec na čast dušam v vicah med plavanjem ob bojah. Sredi plavanja se ustrašim, ali bom pri 71-tih letih še zmogel to daljavo. Pomirim sem, ko vidim starejšo žensko, ki priplava za menoj, a vseeno obrne nazaj; predvsem pa, ker je rešilna vrv s plastičnimi kroglami blizu mene. »Se je bom pa oprijel, počil, nato pa nadaljeval,« sklenem. Zastavljeni cilj je treba doseči! Tudi obala, drugi breg, ni več daleč. Kamnita, izjedena, globoko vsekana v morje, a bom že kako prišel na breg, če bo skrajna sila. Tudi če bom stopil na ježa ali se ranil ob ostri čeri, ob kateri bi se, dobro namiljen, lahko obril.

»Plavi Jadran« je tu, ni treba za drag denar v Dalmacijo

Res se, ko je konec boj, obrnem proti obali. Ob pogledih v globino vidim, kako je tukaj voda čista. Ne sicer »modri Jadran«, ali »Dalmacija«, kot jo opevajo morja željni turisti, a vendar popolnoma čista voda, v kateri vidim vse do dna. »Modri Jadran, Dalmacija« sta tega dne tu, pri Novigradu. Zato mi ni treba spet na Korčulo, na Vis ali celo v Črno goro, »zapraviti« za vožnjo, cestnine, trajekte, bencin več sto evrov, pa ob tem nisem naredil še enega plavalnega giba v morju. To je tukaj, blizu meje z »bratsko« državo Hrvaško, pa tudi v sami Sloveniji, kjer so pri Kopru uredili lepo plažo. Mogoče po zgledu Novigrajčanov, ko so videli, da se to da? Celo splača, če vsak dan prihaja tja na tisoče kopalcev, se senčijo v senci košatih borov, sprehajajo ali vozijo s kolesi po za to posebej urejeni asfaltirani poti, pijejo istrsko, ožujsko, lahko pa tudi unionsko, češko ali nemško pivo, se vozijo z raznimi plovili, berejo knjige, rešujejo križanke … Kar jim je ljubo.

Ona vesla, on počiva stegnjen na supu

"Zvrni ga v morje," rečem stasiti kopalki, ki vesla na supu, mož ali najverjetneje partner, pa leži na plovilu. Marta me takoj posvari, naj si ne drznem več česa podobnega. Ubogam jo. Po svetopisemsko: postavim stražo pred svoja usta. Raje kdaj pa kdaj pogledam kopalce in kopalke. Večina jih je dostojno oblečenih, le kakšna mladenka preveč kaže svoje ritnice. »Naj jih,« si rečem, »kmalu bo, če ne bo previdna pri prehrani, špeh«. Kot ga kaže ženska srednjih let, ki se čisto nič ne sekira, ko se »zgoraj brez« obrača na vse strani. Njene dojke so že opravile svojo materinsko nalogo. Ob še starejših vidim, kaj prinesejo leta, nediscipliniranost pri hrani, požrešnost, pa tudi prirojena nagnjenost k debelosti. Dober nauk zame, saj se preveč redim, sedim. Pritrdim kardinalu Rodetu, ko berem njegove spomine, kako je naredil prav, da se je odrekel ženski, se odločil za celibat, je v neki pridigi dejal: »To naše borno telo!« Res borno, zlahka ugotovim. In pomislim na duhovnike, ki so pustili duhovništvo zaradi nekoč še lepega ženskega telesa, sedaj pa, če sploh, božajo špeh. »Kako globoko so zavozili,« me preblisne. Čeprav vse spoštovanje ženskam, naj tehtajo 50 ali 150 kilogramov ali vmes. So prave "babe". Takšne, da imaš pri njih kaj prijeti, bi dejala časnikarska kolega J. in I., ki občudujeta debeluške. Samo da se tovrstna krepka predstavnica "lepega spola" ne spravi nate, potem joj tebi. Sem bil priča, ko je nekdanja sovaščanka mimogrede podrla moža na tla in se usedla nanj, ko je preveč jezikal. Pa ni trenirala borilnih veščin. Bi pa, če bi bila še živa in mlada, gotovo daleč vrgla kroglo na tokratnem evropskem prvenstvu v atletiki v Münchnu.  

Pes ogrizel lastnika

"Ženska je lahko angel, lahko pa tudi hudič, ko se ti pojavlja v raznih zapeljivih oblikah, dokler te ne premami," mi zabrni v ušesih opozorilo mojega izkušenega očeta. »Kolikokrat bi tudi sam lahko zablodil,« se sprašujem, ko plavam nazaj ob obali, "pa te je rešila brezjanska Marija Pomagaj". Hudega razočaranja. Za to se ji z molitvijo angelovega češčenja vnovič zahvalim, ko zvoni poldne v zvoniku cerkve v Novigradu. Malo pred tem priplavam nazaj na izhodiščno mesto. Vesel, da sem dosegel, kar sem si želel, nisem pa tega v celoti nameraval. Če ne bi šlo, bi se vračal nazaj po poti ob obali, kjer sem prejšnjega dne videl psa, ki je ugriznil lastnika. Ta je le zastokal ob tem, potem pa celo gladil psa. »Kako to more?« sem se vprašal. Ne vem, kaj bi sam naredil, če bi me naš Kimi takole ugriznil. Zato sem se raje ogibal psov, predvsem pa kolesarjev, ki so dirjali gor in dol po poti, pri tem pa se niso kaj dosti ozirali na kopalce. Kot da bi bila ta pot njihova. V resnici je bila namenjena prav njim, kopalci pa so lahko izbirali stotine smeri na dobro utrjenih tleh pod borovci. Tam sem se tudi sam, čeprav se prav tako v morju blizu obale, počutil najbolj varnega, videl, kako si »pametni« Slovenci, in drugi dopustniki in letoviščarji, privoščijo morje. Zelo iznajdljivo, kot je na primer napeta mreža med dvema borovcema, v njej pa kraljuje kranjski Janez, ko je popil priljubljeno union pivo. Ali počiva stegnjen na nekdanji Svilanitovi, sedaj pa bogve kateri kitajski kopalni brisači. 

Razposajene najstnice v morju in zaljubljenca v žvepleni vodi

V njem so najbolj uživali otroci, na katerih majicah je pisalo, da so udeleženci novigrajskega poletnega kampa. Nekateri so se, z rokavčki na rokah, šele učili plavanja, drugi, starejši, pa tekmovali, kdo bo prej priplaval do boje. V glavnem dekleta, pri katerih si šele, ko so si oblekle kopalke, videl, da postajajo ženske, so v prvem obdobju adolescence. To so nakazovali njihovi skrivnostni pogovori, med katerimi so tiščale glave skupaj, se hihitale, zraven pogledovale malo levo malo desno za fanti, vreščale v  morju, »tunkale« druga drugo«, nato pa zaplavale kot ribice. Zasmilile so se mi zaradi prihodnjih prvih ljubezenskih razočaranj, ko so si čisto drugače predstavljale telesno ljubezen, prvi poljub ljubljene osebe, prvi spolni odnos. To in drugo mi je prihajalo na misel ob opazovanju mladega slovenskega para v bazenu z žveplom v Istrskih toplicah. Značilno pretiravanje v objemih in poljubih, erotičnih gibih in igrah, zaljubljenih pa odsotnih pogledih, v katerih nisem videl kakšne izrazite zaljubljenosti in ljubezni, kaj šele možnosti, da bi se poročila. Zato v dekletovih očeh strah, ko se mu je ponoči vsa predala (predajala), v fantovskih pa negotovost, kako naprej. Naključno srečanje, spoznavanje v barih z glasbo in plesom, prezgodnji spolni odnosi nikakor niso porok za resno skupno življenje. So bežne "morske ljubezni". 

Oče in mama ljubeče skrbita za sina s posebnimi potrebami

"Kaj pa sploh je zagotovilo za pravi in dober zakon?" sem se spraševal. Pri starejših ljudeh, ki so varovali vnuke, jih učili plavati, se igrali z njimi v vodi ali na kopnem, mi je bilo vse skupaj hitro jasno: opravila. Pri mladih pa … Lahko je najti prijatelja ali prijateljico za nekaj dni poletnih užitkov na morju, težko pa zaročenca ali moža za vse življenje. To mi je bilo še posebej hitro jasno, ko sem videl moža in ženo okrog šestdesetih let, ki sta se v bazenu s preplitvo vodo (bazen so v četrtek izpraznili, očistili, potem pa spet polnili) sila skrbno in ljubeče posvečala telesno in duševno prizadeti hčerki. Kako ganljivi prizori. Kot da bi imela normalnega otroka. To so res otroci s posebnimi potrebami, ne pa nenormalni.

Kranjčan prehiteval levo in desno

Kaj pa je normalnost danes, sem se spraševal na cesti med vožnjo domov, ko sem se že pred izvozom za Unec pa malo manj kot do izvoza za Brezovico zaradi ovire na cesti pred Brezovico vozil v koloni. Večinoma strpnih voznikov. Nekaj med njimi, po pregovoru o slabih voznikih Kranjčan (eden se je odločil, da bo pot do Ljubljane že pri izvozu za Unec nadaljeval po lokalnih cestah), so z avtomobili uprizarjali pravi slalom. Zelo sem moral paziti, kdaj je bil pred menoj, kdaj za menoj, pa na moji levi. Razumel bi, če bi imel dirkalca, a je vozil nič kaj posebnega forda. Kljub temu je želel pokazati, kdo je on in kdo drugi. Meni, ki sem se vozil tako, da je mimo mene lahko prihitela na pomoč policija. Nazadnje je res, za gasilci. In to zaradi tega, ker je med vožnjo odpovedal tovornjak romunskemu vozniku. Komu drugemu pa naj bi, mogoče kakšnemu Srbu ali Albancu, vendar o teh dvomim, saj vedo, kaj je dober avtomobil, vozijo največ mercedesov. Romunski tovornjak, ki je obstal na cesti, pa naj bi vozil zelenjavo, sadje in druge poleti predvsem želene stvari. Bil naj bi v bistvu en sam velik hladilnik. Spraševal sem se, kako so to sprejemali nemški vozniki, ki so imeli še tako dolgo pot pred seboj, zastoj pred predorom Karavanke, pa še kje drugje. A vseeno prihajajo na Jadran. Številni še tega dne, saj so se z začetkom avgusta začele počitnice na Bavarskem, za zahodne sosede Italijane pa znani »feragosto«. Zato je bilo prvih in drugih še posebej veliko na cesti.

»Prizadeti« fant se je umiril

Na tisti, ki iz Novigrada vodi v Pineto, sem opazil avstrijski kombi z oznakami malteškega viteškega reda. Mogoče ga je vozil mladi moški, ki je neutrudno prigovarjal močno prizadetemu fantu, naj se spusti v morje, mu podajal manjšo žogo, da jo je ta potem prijemal v roke in metal, kolikor je mogel s svojimi skrivenčenimi prsti, pri tem pa spuščal nečloveške glasove. Za vsako stvar. Za vsak dotik z vodo, korak najprej vanjo tam, kjer je bila še čisto plitva, do tja, kjer mu je segala malce više od pasu. Dlje se nista spustila. Sčasoma se je "prizadeti" človek umiril, so njegovi vzkriki postajali vse tišji. Je pa pritegnil pozornost celotnega dela obale, kjer smo se kopali. Najprej z divjimi klici, nato pa vsem drugim, kar je izražal ob stiku z vodo, žogo in ob spremljevalcu. »Ta pa je zares potrpežljiv,« sem si dejal. »Kako obzirno ravna z njim. Ne naredi niti enega napačnega koraka. Kot da bi imel ob sebi normalno razvitega fanta, bi bil to njegov način vedenja.«

Srečanje z visokim Ukrajincem  

Vključil sem  ga v molitev angelovega češčenja. Kot so jo verjetno žene mornarjev, ki so se v viharnem morju ponoči vračali v Novigrad, pa jih je glas zvona opozarjal na pravo smer. Da z morjem ni šale, sem sam izkusil že pred leti, ko bi ob nenadnih visokih valovih na začetku oktobra skoraj utonil pred samo obalo, izčrpan od pretiranega plavanja, zadnji, najzahtevnejši del, pa me je še čakal – priplavati prav do obale. Tedaj sem se zavedel tega, čemur sem se prej čudil: kako je lahko izkušen plavalec utonil blizu obale. Ne tisti, ki so v Opatiji na prehodu iz starega v novo leto poskakali v morje in potonili v valovih,  vzrok za to pa je bil preveč maliganov, bi rekli miličniki. S takšnimi pogledi, kot ga je imel postrežnik Srečko v Istrskih toplicah, ki je gostom odkazoval, pri kateri mizi bodo sedeli, pospravljal prazne krožnike, naju pa opomnil, ko je Marta priprla stranska vrata v jedilnico, da ta morajo biti odprta zaradi zraka. Naslednjega dne nama je celo rekel, da verjetno ne bova več prišla k njim, čemur sem oporekal, mu zagotovil, da bova gotovo prišla, kot sva že lani in letos. Mogoče kaj kmalu, samo da dokončamo načrtovano prenovo hiše. Sklenil pa sem, da se ne bom preveč »spoprijateljil« z njim, ker sem to velikokrat že naredil drugje z ljudmi v obiskanih krajih, potem pa za pogovore z njimi porabil preveč časa. Če že s kom, potem sem to naredil z Ukrajincem Mihailom iz Mariupolja, ki je s 85-letnim očetom našel zatočišče na Hrvaškem, v Istrskih toplicah pa delo. Bil je zelo prijazen, sva se zlahka razumela z mojo mešanico hrvaščine in slovenščine, njemu pa sem predlagal, naj kar govori ukrajinsko. Z dvema potezama, eno pod glavo v višini vratu, drugo pa pravokotno navzgor, je zgovorno pokazal, kaj bi bilo treba narediti s Putinom. Dejal sem mu, da to ne bo mogoče, ker ima preveč zvestih privržencev, varuhov. Povedal sem mu, kako dobro sem se počutil v Kijevu, kako lepo mesto je to, Mihail pa mi je zagotovil, da je bilo – Rusi so ga dobesedno zrušili – prav takšno mesto tudi Mariupolj. Sedaj je razvalina. Spomnil sem ga na njegovega nebeškega priprošnjika nadangela Mihaela, zavetnika zoper hudobnega duha. Nisem pa mu povedal, kakšno izkušnjo je imel z njim kardinal Rode, ko se mu je prikazal v njegovi sobi, niti sam, ko mi je otrpnil vse telo, sem lahko le klical na pomoč Jezusa. Hudobni duh v podobi samodržca Putina se je resnično znesel nad Mariupoljem, kjer danes ne stoji več kamen na kamnu, hiša pri hiši, blok poleg bloka, palača ob palači. Pri omembi nadangela Mihaela je Mihail dvignil roki v prošnji in sila zaupnem pogledu k svojemu nebeškemu zavetniku.

Marta mu je povedala, kako je njen oče doživljal Ukrajince

Mihaila sem spomnil še na žalostno usodo Ukrajincev med drugo svetovno vojno in po njej, ko se je nad njimi, kot se sedaj Putin, znesel že Stalin, Rdeča armada. Povedal sem mu še, da doma hranim pesmi največjega ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka in več kilogramov težko knjigo v angleščini o nekdanji bratski sovjetski socialistični republiki Ukrajini, pri čemer se je Mihail nakremžil in odmahnil z roko, kakšna bratska republika je bila sedanja Rusija (Ruska federacija) Ukrajini. S tem je jasno pokazal, da prej vse drugo. Pri Putinovih očitkih Ukrajini, da so se v njej pojavljali neonacisti, pa je bil raje tiho. Tudi ob mojih besedah, da so Ukrajinci sprejeli Nemce kot osvoboditelje, nazadnje pa so se jim rdečearmejci za to maščevali. Marta mu je še povedala, kako so bili Ukrajinci med drugo svetovno vojno naklonjeni slovenskim mobilizirancem v nemško vojsko, ko so jim ti povedali, kdo so in za kaj so jih hitlerjanci poslali k njim, so zapeli v slovenščini, se z njimi pogovarjali, so jim postregli vsaj s krompirjem, če drugega niso imeli. Tudi zase ne.

Prijazni visokorasli Ukrajinec nama je še povedal, da je v mladih letih igral centra pri košarki v košarkaški ekipi v doneški regiji. Nazadnje sem ga videl, ko je čistil bazen. Resnično pravi prijazni Slovan. Nameraval sem mu podariti svojo pesniško zbirko, a ga nisem več srečal. Nikakor pa si nisem mogel predstavljati, da je star že 61 let, prej 41. Marta je opazila, da ima na roki poročni prstan. Sam nisem, ker ga ne nosim. Sem ga, a sem se pri delu z njim zataknil; od tedaj dalje je na varnem mestu pri Marti.

Natakar, ki je stregel Kučanu, pa tudi Berlusconiju  

V pogovor sem se pri kopanju spustil še z Dragom, ki je skrbel za pijačo gostom, sicer pa prej leta delal v Sloveniji. Pozna vse stare politike, posebej Milana Kučana, jim je stregel. Pohvalil se je tudi, da je trikrat postregel Berlusconiju, pripomnil, da je šlo Italijanom pod njim veliko bolje, kot jim gre danes. Nisem ga vprašal, kaj meni o njegovih ljubezenskih peripetijah z mladoletnicami. Očitno je bil kljub letom še dovolj »spočit« za to. Za tisto, na kar mislite vi, moški, govorite o tem, me, ženske, pa ne, je pripomnila Istrijanka Loredana, pri kateri sva z Marto kupila odlično malvazijo in tropinovec. Čisti eko izdelek, nama je zagotovila. Potrdila s tem, da imajo vino le zase, prijatelje in nekaj malega za prodajo. Zato se za tistega, ki ga pridelajo, potrudijo, da je res dobro. Takšno je tudi bilo, cena pa temu primerna. Tudi zaradi še nedograjene hiše, za katero je garala v švicarski bolnišnici. Zelo dobro zaslužila, želela pa si je domov. Ima dva odrasla otroka, mož pa je nenadno odšel od nje. Novega si ne želi, saj je rada sama, živi v miru. Če bi jo kdo nadlegoval, bi se nad njim gotovo znesel silno zagnani pes, ki je kot za stavo lajal v naju, zraven pa še sosedov. Do seksa ji ni več po vsem, kar je videla v bolnišnici. Stare izmozgane umirajoče moške in ženske. Noče še enega pacienta več, da bi ga negovala, sva se oba strinjala. Da pa je še pri močeh, prava ženska, je potrdila z namigovanjem, da bo naju z Marto malvazija tudi okrepila in sprostila v ljubezenskem zbližanju. Hotel sem jo dopolniti, da še bolj refošk, a sem se zadržal pri primerjavi obeh vin v posteljnih podvigih. Kakšnega je pil sloviti italijanski ljubimec, sem pozabil. Mogoče celo istrsko malvazijo ali raje refošk. Ob Loredani pa sem začutil, kakšne so prave Istrijanke. Prijazne, a z njimi ni šale. Blizu so jim naše Brike.

Tako smo se zaklepetali, da se je medtem avtomobil močno segrel, bi se spekel, če bi dlje držal roko na pločevini. Zato sem dal hlajenje na maksimum. Ko sva prišla z Marto v zdravilišče, sva takoj popila požirek Loredaninega tropinovca, da se ne izneveriva zagotovilu, da žganje hladi, če si prepoten. Ugriznila sva v domači dobri istrski kruh iz pekarne, si privoščila kozarec malvazije, nato pa utonila v krepčilen popoldanski spanec. Zakasnelo siesto, a vendar tako osvežujočo. Dodatno naju je potem uspavala topla voda v bazenu, bogata z žveplom, ki zdravi predvsem kožne bolezni, pa poškodbe sklepov, okrepi telo po operacijah, mi je povedal maser. Povabil me je, da mi pregnete telo, a sem se mu zahvalil, češ da bo to naredila žena tja proti polnoči ali malo prej, ko bom odložil Rodetove spomine. Svetoval pa mi je vsaj nekajdnevno, najbolje pa desetdnevno posebno kuro. Ko sem zvedel, da stane 1000 kun, sem se takoj ohladil, kot po pogovoru v hladnejši vodi notranjega zgolj termalnega bazena. Me je pa vprašal, kaj je zame boljše: plavanje v morski vodi ali v zdravilni njihovega zdravilišča. Povedal sem mu, da oboje in da tako tudi delava z ženo. Dopoldne se kopava v morski vodi, popoldne pa uživava v njihovo, žvepleni. »Sumporni,« pravijo Hrvati. Z vonjem po jajcih, a nama nič zoprnem. Človek bi dal za zdravje vse, ko ga to zapušča, pogosto prepozno, bi pil celo konjski seč, kar so v filmu delali Bavarci, ko so se pripravljali na tekmovanje z Američani, kdo bo spil več piva. Očitno je neka povezava med toplim pivom in konjskim scanjem, o čemer vedo več ljubitelji piva. Me pa ni nič motilo, ko ga je še nekaj ostalo v plastenki, da sem ga sredi noči spil kar pri sobni temperaturi, mi je to vrnilo spanec in uredilo prebavo. Istrskemu teranu pa sem se odpovedal, ga tudi nisem kupoval, čeprav so mi prigovarjali, da bi bilo dobro, če bi ga, ker je izvrsten. Še celo izvrstni vinogradnik Aldo raje meša teran in refošk, kateremu doda malo plavine. Dejal je, da je potem to vino boljše za pitje. Za to je sam najboljša »reklama« pri osemdesetih letih ali že malo čez v smislu zagotovila očeta štajerske redovnice iz reda Šolskih sester Frančiška Kristusa Kralja s. Angeline: Pijte dobro vino in živeli boste osemdeset let! »Bo že držalo,« si rečem, ko pogledam Alda, dedca in pol, ki je zgradil novo hišo na tartufih. Toliko so jih našli na zemljišču, kjer so kopali prostor zanjo. Tartufov pa si nisem zaželel, dovolj je bila ena poskušnja pred leti. Ne toliko zaradi cene, marveč prej vonja. Sem pa ob cesti opazil avtomobile njihovih iskalcev. Mogoče je bil celo divji prašič, ki je žalostno končal pod kolesi nemškega avtomobila, njihova žrtev, čeprav menim, da je na njivi v bližini vasi stikal za čem drugim?

Spomin na župnika  – prijatelja Slovencev

Sam sem ob zvonjenju poldneva – molitvi Angel Gospodov – pomislil na nekdanjega župnika v Novigradu, prijatelja Slovencev. To je pri nedeljski maši pokazal s tem, da je na začetku oz. med njo začel peti tudi kakšno slovensko cerkveno pesem. Še sedaj me je sram, da mu Slovenci nismo pritegnili pri pesmi Oče naš nebeški. Danes bi mu sam, povabil pa še druge, naj zapojemo skupaj z njim. Slovenci smo včasih res ene reve, boječneži, tri Dalmatinke odtehtajo naš pevski zbor. To sem sam videl pri maši na Ižu, ko nas je gostila baronica Katarina Lazarini. Mi smo nekaj jodlali, Tadej je igral na orgle, zapeli pa nismo dobro niti Lepa si lepa Marija. Pa takšni pevci, za kakršne slovimo Slovenci. Trije pevci pevski zbor, resnica pa je bila obrnjena: tri Dalmatinke, pevski zbor. Ko zapojejo, jih je polna vsa cerkev. Že z njihovimi širokimi bluzami in krili, kaj šele, ko odprejo usta. Sveti Hieronim je resnično lahko potožil Bogu: »Oprosti mi, ker sem Dalmatinec.« Dr. Rafko Valenčič, pisec monografije o njem, bi upravičeno zapisal: »Oprosti mi, ker sem Slovenec!« Valenčičeva študija kaže na to, da je bil doma z Notranjskega, kar naj bi nakazovale tudi tamkajšnje njemu posvečene cerkve.

Drugič v »slikarskem« Grožnjanu

Ko imam pred očmi markantnega novograjskega župnika, imam z njim vred tudi vse hrvaške duhovnike, ki sem jih srečal v življenju. Med ogledom Grožnjana sem zastonj prijel za kljuko mestne cerkve, nisem pa zaman vstopil v mestno galerijo. Najprej iz radovednosti, kakšne umetnine bom zagledal v njej, a sem namesto teh na koncu blizu okna slikarko madžarskega rodu Đerđi Ačaji, udeleženko slikarske kolonije. Povedala mi je, da prihaja iz Novega Sada, kjer je članica tamkajšnjega združenja likovnikov, da je študirala slikarstvo na mestni likovni akademiji in da razstavlja skupaj z novosadskimi slikarji. Fotografiral sem jo pri delu, ob tem pa izrekel butasto vprašanje glede sloga njenega slikanja; kje se je tega naučila. Kot da ne bi vedel, da moraš najprej obvladati slikanje, šele nato si ustvarjaš svoj slog. Tisto, po čemer si prepoznaven. O umetnini, ki jo je ustvarjala, sem bil raje tiho, da se ne bi osramotil, pokazal svojo likovno nerazgledanost. Povprašal sem jo, koliko bi stala. »Okrog 700 evrov,« mi je odgovorila. Za ta denar pa je treba naslikati že nekaj vrednega, nato pa zanj tudi odšteti. Za slednje verjetno skrbi tudi njen mož Srb, ekonomist po poklicu. »Ravno pravi par,« vzkliknem. »Vi umetnica, on pa ekonomist.« Ta pripomba ji prikliče na obraz zgovoren, hkrati pa zagoneten ženski nasmeh.

Slovenskega miličnika pozdravil z »Dobar dan!«

Po dobri uri hoje po slikarskem Grožnjanu se z Marto čudiva, da le v eni od prodajaln prodajajo razglednice z umetniškimi motivi in mestnimi. Marta se zelo razžalosti, ker je bila zaprta galerija z začetno črko Z, v kateri je lani kupila lepe spominke. Tudi več drugih prodajaln je bilo zaprtih. Vzrok je bila lahko epidemija covid-19 in z njo povezan manjši obisk morebitnih kupcev. Po moje pa bolj zanimanje za tartufe in hladno pivo, ki se res prileže v poletni vročini okrog 35 ali celo štirideset stopinj Celzija, kot je bilo te dni v Istri, sva občutila tudi midva. Tudi iz tega razloga, pa zapletenega vpisovanja podatkov o vozilu pri parkiranju (pod Grožnjanom nama je uspelo), sva se tokrat izognila obisku Motovuna, čeprav bi bilo ob filmskem festivalu dobro pogledati kakšen nov film. Marto je tudi že precej zdelala vročina. Navsezadnje in najprej sva prišla v Istro zaradi počitka, zdravja in kopanja v morski in zdravilni topliški vodi, ne pa ogledov mestnih znamenitosti. Izognila sva se tudi čakanju na meji, česar sem se najbolj bal, saj na mejnem prehodu Sočerga ni bilo pred mano ne tja ne nazaj grede nobenega avtomobila. Zato pa, presenetljivo, dolga kolona vozil v smeri Ljubljane. Pokazala sva le dokumente in vse je bilo v redu. Slovenskega miličnika pri okencu sem celo pozdravil: »Dobar dan!«

Domov, »obdarjen« z omikronon

Res: »Dobar dan, Istra!«, pa tudi »Dober dan, Slovenija!, ko se vrneš domov. Malce bolj zarjavel, spočit in naspan, pripravljen na nove napore. Tudi na tale spominski zapis že prvi dan po vrnitvi predpredzadnjega julijskega dne. In še kdaj: »Nasvidenje!« Prej pa moram do konca odviti darilo, ki sem ga prinesel s seboj – omikron. »Le kdo mi ga je podaril?« se sprašujem te dni. Nova izkušnja več.

Prijatelj Novigrada

Foto: Jožef Pavlič