Vrtinčim se. 

Vrtinčim kot snežinke, 

zasipajo že odtajano plast zemlje, 

pognala je že zelenje. 

Rože so se letos prehitro odprle razcvetu. 

Dekleta slekla zimske plašče in volnene dokolenke, 

Le jaz še nisem urezal piščali v vrbju. 

Kot da bi vedel: prekmalu je zanjo.

Prezgodaj za ljubezen na mahu,

prepozno za iztepanje kavča, 

kjer bi še našli sledi dveh,

ki sta si rekla po holivudsko ali petelinjezajtrkovalsko:  

Dajva se dol! 

Dajva se dol v času koronavirusa.

Čeprav morava biti dva metra in dva decimetra narazen.

Dajva se dol v mislih, željah, poželenju.

Moralisti še niso obravnavali tega »kazusa«.

Mogoče ga bodo enkrat v avgustu s Š. na Silbi? 

A ona dva dobro vesta: prekršila sva šesto Božjo zapoved.

Spovedati pa se ni mogoče.

Greh ostaja, grešnost je tako že od Adama dalje. 

Pšata tudi, kjer je mogoče izmiti telo,

greh pa le On, ki je po Pridigarju rekel: 

Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom. 

Adam tega ni upošteval, Eva še manj.

Zato smo vsi virusni od Edena naprej.

Koronavirus je le ena od posledic naše neubogljivosti.

Umrljivih ljudi, ki smo hoteli biti več kot to:

krona nad virusom, sedaj pa je virus naša korona. 

Mučenka, sveta Korona, zavetnica zoper kugo, prosi za nas!

Sveti Rok, naš moščanski priprošnjik, izprosi pri Bogu rešitev za nas!  

(Napisano ob prvem valu covida-19 spomladi 2020, velja tudi ob drugem valu jeseni istega leta, daj Bog, da ne bi bilo še tretjega … Bojim se, da bo, saj premalo spoštujemo opozorila epidemiologov. Kdaj pa smo jih? 57 umrlih v Sloveniji samo v torek ni dovolj, na tisoče okuženih tudi ne, priporočila zdravstvenih delavcev prav tako. Da smo v svetovnem vrhu, trdijo. Samo v nepravi panogi. Kaj nam pomagajo Dončič, Dragič in Oblak, če sami ne znamo vreči žogo skozi pravi obroč, brcniti v gol, ukrotiti samega sebe? Še vedno nas več kot deset odstotkov Slovencev misli, da je korona kitajski bav bav Evropi in svetu. Moški, ki je iz urgentnega bloka opozoril, da covid-19 ni šala (drugi dan je umrl), je očitno umrl zaman. Pa naši občani tudi. Še včeraj zdravi, veseli, polni načrtov, danes pa jih že krije hladna gruda prsti. Zasnežena. Zaslužijo si solzo ganotja, mi pa nanje lep spomin in tudi opomin. Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš iz duhovnikovih ust je vse pogostejši. Covid-19 močno opozarja na to. Gospod župnik ni pred leti zaman svaril, kako Bog zgovorno govori po naši župniji, a ga nismo poslušali. Apostol Pavel tudi: Če niso poslušali prerokov, zakaj bi k njim pošiljali še prvega med preroki, saj tudi njemu ne bodo verjeli!? Resnično, niso! Ne Judje ne Rimljani ne Maltežani ne Stari Slovani, Sloveni, Podgorjanci. Rekli so si: Dajmo ga še vsak po eni deci! Prešerni France (prav danes se je rodil pred 220-timi leti), ti pa bodi kar tiho s svojo ugotovitvijo: kaj znancev že zasula je lopata, odprta noč in dan so groba vrata … Vladajoči Janez, odpri nam že vrata barov, smučišč in drsališč, savn in vseh vrst klatišč …! Ali smo zaman »ocirali« Ljubljano? Mi hočemo žurirati, trgovci prodati, kmetom vse močneje mukajo krave, ker jih tiščijo vimena, nimajo kam z mlekom … Janez, usmili se nas! Ne bodi rogati neusmiljeni parkelj, Miklavž bo kmalu tu, pa Božiček, pa deda Mraz. Kako je že rekla stara mama: Kmalu bo prišel, ko ne bo drv. Bencina pa je zadosti. Tudi za petkove štrajke. Za vsemogoče modre in nemodre napotke z mojimi tožbami vred z ugotovitvami: predvčerajšnim sars, včeraj aids, danes koronavirus, kaj  pa nas čaka jutri? Zagotovo drugačna Evropa in svet in mi v njem. Veliki lider bi rekel: Nikdar ne bo več tako, kot je bilo … Res je, nikdar več marsikomu tako lepo … Kdo pa je kriv za to? Ne bomo ga našli, dokler se ne bomo potrkali na lastne prsi: Mea culpa! Od tu do: Ego te absolvo a peccatis tuis pa je tako daleč … Kako je že rekel veliki španski poet: Cordova, daljna in sama. Spovednica tudi. Kje je šele Kompostela? Mnogi ne pridejo niti k Svetemu Joštu. Mu bodi potoženo, bil sem tam gor ...)  

Iz Kovidne lamentacije v Laguni