Člani, prijatelji in podporniki Društva sv. Jakob Kamnik so si po obdobju epidemije covid-19 že močno želeli skupaj kam romati. Želja se jim je uresničila 3. septembra. Imeli so dvoje možnosti: spet romati na avstrijsko Koroško, kamor še posebej radi gredo, pri tem pa obiskati kraje, kjer še niso bili, ali pa na slovensko Štajersko. Vodstvo društva se je odločilo za drugo različico. Tudi zaradi tega, ker je bilo to romanje manj naporno (med romarji so bili večinoma starejši ljudje), ni bilo treba prestopati državne meje, predvsem pa, ker je dežela Štajerska polna lepih in starih cerkva, še ohranjenih gradov, pa tudi naravnih lepot. Posebej te dni, ko že dozorevajo jabolka in grozdje. Nekateri romarji se niso mogli zdržati, da ne bi obojega pokusili, ko jim je bilo na dosegu roke, eden izmed njih je v Črešnjevcu kupil celo gajbo zelo sočnih jabolk. Da jih bo letos dovolj in da jih bo mogoče kupiti kar doma, ko jih bodo Štajerci pripeljali, pa tudi »rujne kapljice« v sodih, so potrjevale bogato obložene upognjene veje jablan in trte v vinogradih in brajdah ob hiši.

Da romarje ne bi preveč skominalo po darovih narave, pa tudi dobrem kosilu (»veselem delu rožnega venca,« je duhovito pripomnil strokovni voditelj romanja umetnostni zgodovinar prof. dr. Ferdinand Šerbelj) v bistriškem hotelu Leonardo, so ta del rožnega venca zmolili takoj po »štartu« ob 7. uri v Kamniku. Prva lepo zapeta cerkvena pesem je napovedovala, da bo med potjo, posebej  v obiskanih cerkvah, zelo lepo tudi v pevskem pogledu, najprej pa bogoslužnem, kot se za romanje spodobi.

Popoldne jim je v bistriški podružni cerkvi sv. Jožefa na hribu nad mestom maševal vojaški kaplan v Slovenski vojski mag. Matjaž Muršič. V nagovoru jih je posebej povabil, naj se izročijo v varstvo sv. Jožefu. Poudaril je: »Pomembno je, da ima človek ob sebi varuha.« Zlasti če je to sv. Jožef, »varuh sv. Družine«. Posebno v času, v katerem, tako trdijo sociologi, prevladuje »individualizem«. To pa ne velja za Društvo sv. Jakoba, ki najprej v duhovnem, potem pa tudi v kulturnem pogledu, privablja in združuje številne Kamničane in sosede. Tokrat, na tem romanju, v umetnostno-zgodovinskem, arhitekturnem in pevskem pogledu, za kar je v cerkvi sv. Jožefa med mašo poskrbela odlična voditeljica ljudskega petja Meta Zupančič Mihelčič in za njo solopevka Darja Resnik  Debevc. Romarji so imeli, kot jih je povabil mašnik, res »odprte oči za bližnjega«. Najprej pa za vse lepo, kar so videli na močno slikoviti in razgibani romarski poti skozi Tuhinjsko dolino, pa Dravinjsko, po kateri teče tokrat zelo pohlevna reka Dravinja, ki pa je sila nevarna, kadar je preveč dežja, poplavlja, kjer se ji zahoče.

Videli smo enkratne baročne umetnine

Ob pogledih na prelepo štajersko pokrajino, Boč in malce bolj oddaljeno Donačko goro, Konjiško goro in predvsem Pohorje, kateremu so prvotno prebivalci rekli Pogorje, posebej pa izjemne umetnostne dragulje v notranjščinah obiskanih cerkva, so romarji resnično začutili, da je to od Boga oz. od Boga obdarjenih slikarjev, kiparjev, rezbarjev, stavbenikov kot so bili: kiparji Jožef Holzinger, Janez Jurij Mersi, Jozef in Filip Jakob Straub, slikarji Kremser-Scmidt, Valentin Metzinger in Janez Andrej Strauss, freskant Franz Ignaz Flurer. Štajerski barok v najžlahtnejšem pomenu besede. Najprej v župnijski cerkvi sv. Treh kraljev v Studenicah, kjer je nekdaj domoval najstarejši samostan redovnic dominikank (ustanovljen je bil leta 1237), ki ga je leta 1782 kot nekoristnega, ker so se redovnice večinoma posvečale molitvi, ukinil cesar Jožef II., danes pa lahko le slutimo njegovo veličino, kot tudi mogočnost leta 1788 pogorelega gradu na levem hribu nad samostanom.

Vode pa je, kljub hudi suši drugje, tukaj obilo, kot je gozdnatih hribov in gora v bližini. Tudi koruza in druge poljščine ob Dravinji niso tako prizadete, kot drugje po Sloveniji. Res kraj za oddih, sprehode pa tudi duhovne vaje, o čemer razmišlja cerkveni ključar in organist Pankracij Krup, ki nam je zaigral na najstarejše orgle na Slovenskem (iz leta 1686, prenovljene leta 1733). Malo dotrajane, a ne tako zelo, da ne bi organist samouk iz njih izvabil, kar je najbolj mogoče. Z desnega stranskega oltarja, posvečenega rožnemu vencu, pa se nam podarjalo, kar so romarji najbolj občudovali v cerkvi, jih je posebej nagovarjalo in pritegovalo. Izredno slikovit oltar z dominikanskimi svetniki, hkrati pa potrditvijo, kaj je molitev rožnega venca pomenila revnim in bogaboječim romarjem, ki so jih pestili mnogi življenjski udarci, vojne, lakote, bolezni, izžemanje plemstva. Tudi nam se je sama od sebe utrnila pesem, posvečena rožnovenski Materi Božji. Kipar Mihael Pogačnik se je pri njem resnično izkazal, pa tudi ostali mojstri v cerkvi. »V tej cerkvi vidiš vsa obdobja baroka,« je, ko nas je vodil od oltarja do oltarja, pripomnil umetnostni zgodovinar Šerbelj.

Izkazal pa se je tudi cerkveni ključar Pankracij, ki je za obokano sobo levo od vhoda v cerkev z veličastnim gotskim portalom zbral dokumentarno gradivo o življenju dominikank v samostanu, med drugim njihovo redovno oblačilo, kratko posteljo (spati so morale s pokrčenimi nogami) in omaro. Zelo skromno z ozirom na to, da so v samostan prihajale že doma odbrane neporočene hčerke plemičev, ki so s seboj prinašale bogate dote, s katerimi so redovnice tudi vzdrževale samostan. Danes ga ni več mogoče obnoviti, je pa mogoče vsaj deloma opozoriti na njegov nekdanji pomen, predvsem pa »rešiti« prekrasno cerkev s tolikimi umetninami. Zaenkrat ne kaže, da bo kaj iz tega; očitno ni denarja.

Dvorec Štatenberg je bil nekoč zares mogočen

Kako mogočni so bili nekdaj plemiški gradovi in dvorci, smo videli pri dvorcu Štatenberg,  najobsežnejšem na Štajerskem. Proti koncu 17. stoletja ga je na razglednem hribu postavil grof Ignaz Marija Attems, sprejel pa nas je sedanji »spiritus agens« dvorca Avgust Kociper. Velik vtis je na nas poleg mogočnosti dvorca naredila nekdanja slavnostna dvorana, na stropu vsa v freskah, v katerih so upodobljeni štirje najpomembnejši elementi. Je prava alegorija umetnosti, obuditev spomina na antične vojskovodje in filozofe. Velike grajske sobane so nam govorile o življenju nekdanjih grajskih gospodov in gospa, deloma restavrirana leta 1911 pogorela kapela pa o bogoslužnem prostoru, v katerem so danes tudi poroke. Tokratne nismo dočakali, smo se pa kar začudili, da je kapela posvečena sv. Dizmu, desnemu razbojniku ob križanem Jezusu, ki se je pred smrtjo pokesal svojih grehov, Jezus pa mu je po tem dejanju obljubil: Še danes boš z menoj v raju. Smo se pa kar čudili, da ga partizani v svojem uničevalnem besu niso požgali, ko so uničili toliko lepega in dragocenega z izgovorom, da se v te stavbe ne bi naselil okupator. Tudi če se je, bi tako ali drugače odšel ob koncu vojne, stavbe pa bi, kot dvorec Štatenberg, lahko ohranili, jim dali novo namembnost. Sedanji skrbniki to počnejo.  

Bistriški grad nas je presenetil z vsem, kar je v njem

Za studeniško in pred cerkvijo sv. Jožefa nad Slovensko Bistrico smo si v mestu najprej ogledali Bistriški grad. Najprej kapelo, posvečeno Božji Materi, nato pa druge grajske prostore. Pri razlagi vsega, kar danes premorejo, se je resnično izkazal dr. Šerbelj kot velik poznavalec in raziskovalec vsega v Slovenski Bistrici. Nič čudnega, saj se je rodil leta 1949 v Zg. Prebukovju v Šmartnem na Pohorju, je mladost preživljal v Slovenski Bistrici, se je najprej izučil za avtokleparja (!), od leta 1969 živi v Ljubljani. Leta 2005 je izdal monografijo Bistriški grad, že prej, v letih 1982 in 1990 je zbral gradivo, uredil in oblikoval zbornika občine Slovenska Bistrica, napisal pa tudi delo: Mecen in njegov slikar vabita v Bistriški grad: Franz Ignaz Flurer, baročni freskant in krajinar (2008).

V grajski kapeli nas je posebej presenetilo, kako je grof Ignaz Marija Attems z velikim umetniškim čutom na simbolni način poznavalcu razkril, nepoznavalcu pa prikril, komu je posvečena kapela. O tem govori ideogram na stropu in drugi simboli. Kot grof Attems, ki je grad kupil leta 1717, ga je temeljito obnovil in dal poslikati njegove posebej pomembne prostore (slikar Franz Ignaz Flurer), je tudi nas dr. Šerbelj povedel po stopnišču v grajske prostore z več stalnimi muzejskimi zbirkami. Med njimi starimi upodobitvami tega gradu, Slovenske Bistrice in okoliških krajev, cerkva in gradov v okolici. Prva dva prostora – grajska kapela in stopnišče s stropnimi poslikavami – sta res potrebovala razlago. Lastnik je pri sprejemu imenitnih gostov gotovo blestel v njej, sedanji umetnostni zgodovinarji pa si belijo glavo, kaj vse je grajski gospodar pokazal oz. prikril očem na freskah. Posebej nad stopniščem. Verjetno nekaj zelo osebnega.

V enem izmed grajskih prostorov je tudi razstava starih molitvenikov.

Krasni župnijski cerkvi v Slovenski Bistrici in v Črešnjevcu  

Zelo sta nas presenetili župnijska cerkev sv. Jerneja (domiselni župljani so celo poskrbeli za romarsko pot tega svetnika) z monumentalnim klasicističnim oltarjem, posvečenim zavetniku cerkve (kipar Jožef Holzinger, slikar Kremser-Schmidt) ter cerkev sv. Mihaela v Črešnjevcu. V južni steni slednje so vgrajene celo romanske ostaline, v samem jedru pa je ostala takšna, kot so jo postavili na začetku. Zelo bogata je tudi njena notranja oprema, oltarji. Spet, kot v cerkvi sv. Jerneja, krasen barok, izjemna dela.

Obiskali smo grob dr. Jožeta Pučnika

Obiskali smo še grob velikega politika in predsedniškega kandidata dr. Jožeta Pučnika na pokopališču pod cerkvijo, kjer smo zanj zmolili očenaš.

Okrepljeni s kosilom v hotelu Leonardo, navdušeni nad vsem, kar smo videli, začutili in doživeli, smo se po šesti popoldanski uri vračali domov. Zelo hvaležni predsednici Društva sv. Jakob dr.  Marjeti Humar, ki je z dr. Ferdinandom Šerbeljem pripravila to romanje. Posebej slednjemu kot izjemnemu poznavalcu teh krajev, gradov in cerkva, njihove zgodovine, pa tudi zelo sposobnemu voditelju romanja. V vsej romarski skupini se je vseskozi ustvarjalo pravo romarsko razpoloženje, kar je zagotovilo, da bo Društvo sv. Jakob Kamnik prihodnjič spet kam peljalo romarje. Kam, še ni odločeno, gotovo pa je, da so se nekateri romarji že odločili, da bodo šli s tem društvom gotovo na pot zaradi odlične organizacije, prijaznosti in velikih sposobnosti predsednice dr. Marjete Humarjeve in kulturno-umetnostno, pa tudi drugače, razgledanega umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja. Ob njem so lahko videli, kaj vse zna in zmore človek, če je na pravem mestu. Tudi s smislom za šale in domislice, ki jih je stresal iz rokava med vožnjo. Ena izmed njih je bila: Kdor se več uči, več zna, kdor več zna, tudi več pozabi. Zato se ne učimo preveč.

Vsaj nekaj pa bo ostalo v glavah romarjev, si bodo zapomnili, se tega bolje  zavedali: Slovenija je prekrasna dežela, ima številne stare in lepe cerkve, nekatere skrbno obnovljene, druge še čakajo na to. Ima pa tudi gradove in dvorce, ki pričajo o imenitnosti pa tudi žalostni usodi nekdanjih lastnikov, ki jih je zadela ob koncu druge svetovne vojne oz. po njej. Opomin in povabilo: spoštujte, ohranjate in negujte, kar smo ustvarili najprej zase, ostalo pa je vam. Božje hiše še posebej.

Naužili smo se veliko lepega, to ponesli s seboj 

Človek je lahko velik kot umetnik, še večji pa, ko moli Boga, navdihovalca umetnikov, ki nam lepšajo in bogatijo življenje. Dr. Ferdinand Šerbelj ga je romarski skupini s sijajno razlago, spominom pa tudi opozorili, kaj vse smo Slovenci imeli, pa uničili, ter se grdo znesli nad lastnimi narodom. Plemiči, kot so bili Attemsovi, ki so gradili cerkve in podpirali župnije, vabili umetnike, da so pri njih ustvarili nesmrtne umetnine, pa tudi zasajali in uredili parke, kot je  bistriški, si gotovo niso zaslužili tega, kar se je z njimi dogajalo med drugo svetovno vojno, zlasti pa po njej. A pesem pravi: Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri. Pesem pijanih razgrajaških in maščevalnih revolucionarjev. Prava osvobajajoča revolucija pa je tista, na katero je spomnil pri maši vojaški kaplan Muršič: sledenje zgledu varuha same svete Družine sv. Jožefa. In obramba družine v današnjem času, ko je ta najbolj ogrožena. Tudi za to smo prosili zavetnika družine in slovenskega naroda, obenem pa občudovali Metzingerjevo upodobitev umirajočega sv. Jožefa v prekrasnem glavnem oltarju cerkve sv. Jožefa nad Slovensko Bistrico.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič