Izjokal bi se na tvojih prsih,

Ti rekel: Oprosti za zadnjič. 

Nisem hotel, da se posloviva tako. 

(Ta lepki okus slovesa! Narasla Pšata ga ne prebuči.) 

Zaman je moja hoja, rotenje, zdihovanje, tarnanje gor in dol ob njenih bregovih.

Še sprehajalcem s covidom-19 bom to zamolčal.

Da je ljubiti eno, biti ljubljen nekaj čisto drugega.

Postati eno, kot piše o Adamu in Evi v Bibliji. O kači pa tudi. 

Nič več ni raja na Zemlji.

Morda ve zanj zmagovalec Toura Tadej?   

Po gozdovih rijejo z buldožerji. 

Otok ljubezni v Topolah je preraslo trnovje. 

V Aplenci bi lahko brali njegov nekrolog. 

Zima si že brusi šape v Laguni. 

Pirnatov Tone ne bo nič več zaplaval v njej.

Kmalu bo eno samo ledovje in snegovje. 

Adiio vse lepo, toplo, prijetno očem in rokam. 

Tvoja svilnata koža in moje ščemenje v očeh, ko te pogledam vso krhko in nežno.

Še Albin bi ti napisal sonet. 

Jaz ti ga ne zmorem v slovo. 

Odtekla ga bo tista vitka tekačica, 

ki misli na Kompostelo, 

teče do vrha Hoste in navzdol za še en kilogram manj,

za še en poljub več,

postkovidni maraton Športnega društva Suhadole. 

Neokuženost prekuženih v vsem dobrem in hudem to kovidno leto.

Presneti Kitajci, res ste nam jo zagodli.

Nič več ne bom jedel race, 

raje zeli iz Pšate,

dva sta že stikala za njimi v njej. 

Pozabil sem ju vprašati, zakaj jima bodo? 

Morda pa ve tista vitka tekačica? 

Jo vprašam, ko mi priteče nasproti.

Morda še: Ali se ljubi tudi v času korone?

Morda …