Oceni objavo

Jaslice - tudi v spomin na mamo Angelo

Jožnekove jaslice na Podborštu so plod dobrega sodelovanja treh navdušencev za jaslic.

Ko me je poklical Štefan Kociper, Jožnekov s Podboršta št. 5 pri Komendi, naj pridem pogledat njihove jaslice, sem prav rad odgovoril na njegovo povabilo, saj je Štefan zelo prijazen in gostoljuben človek, sva se že večkrat dobro pogovorila. Že njegov priimek pove, da njegov rod izvira iz krajev, kjer so doma »dobri ljudje«, kot jih je v svojih književnih delih opisal Miško Kranjec. Štefanov oče, prav tako Štefan, je bil doma v Odrancih, mama Angela pa iz Stiške vasi pod Krvavcem.

Med vožnjo v vas Podboršt sem premišljeval, kakšne jaslice je letos postavil Štefan. Ob spominu na katastrofalne avgustovske poplave, ki so tudi njega močno prizadele, sem bil skorajda prepričan, da je v njih »upodobil« poplave, a ni bilo tako. Štefan mi je potrdil, da so v poplavah utrpeli veliko škodo, ko sta v noči s 3. na 4. avgust 2023 grozljivo hitro naraščali Pšata in njen pritok Vrtašnica in ni bilo mogoče skoraj ničesar ukreniti v temi, a sva hitro od tega prešla na zanj in njegovo družino veliko bolj vesel dogodek – letošnje jaslice. Ne kot grenak spomin na poplave, marveč tisto, kar je Štefanu in ženi Marti, doma s Pšate pri Cerkljah na Gorenjskem, posebej pri srcu.

Štefanu spomin na mamo Angelo, ki je umrla leta 2020, stara 84 let, oče Štefan mu je že leta 1976. Štefan je najstarejši med njunimi štirimi otroki; poleg njega sta še brata Marko in Dominik in sestra Milena, sam ima z ženo Marto dva sinova, Mateja in Robija. Izučil se je za strojnega ključavničarja, je opravljal zelo odgovorno delo pri vzdrževanju strojnih naprav v Leku, Marta pa je bila zaposlena kot delavka v Trivalu v Kamniku. Oba sta že upokojena, zato imata tudi več časa za lepe in njima ljube stvari, med njimi postavljanje jaslic. Posebno veselje imata z vnuki Ajdo, Matijo in Brino.

Zelo primeren prostor za jaslice sta našla vzdolž južnega zidu njune hiše. Nekdaj, ko je še živela mama Angela, je bil tam zelenjavni vrt. »Mama je tako zelo skrbela zanj, da v njem ni bilo niti malo plevela,« mi pove Štefan. Tudi sedaj v njem z Marto pridelujeta zelenjavo, a ne le njo. Marta se je takoj strinjala z moževim predlogom, da bi del vrta namenila jaslicam. Še posebej, ker je njegov sorodnik in prijatelj Milan Lenarčič iz Kamnika, sicer pleskar po poklicu, jasličar.

Štefan se je takoj »ogrel« za njegove jaslice, ko jih je prvič videl na razstavi pri frančiškanih na Brezjah. Tako zelo, da je Milana preprosil, da je začel izdelovati jaslične kipce tudi zanj. Iz gline. Vsak kipec je nekaj posebnega, ker so vsi unikatni. Pobarvala sta jih Štefanova žena Marta in jasličar Milan, žgati pa jih je Štefan dal v peč pečarskemu mojstru Marku Avguštinu v Suhadolah.

Pri »projektu jaslice«, mirno lahko tako rečemo, saj gre za zahtevno delo, sodelujejo vsi trije: Štefan si najprej zamisli jaslice, postavi jih žena Marta, nad njimi, da je vse tako, kot mora biti, bedi izdelovalec jasličnih kipcev Milan Lenarčič.

Letos so jih postavili tretjič. Vanje so dali kar 24 večjih ali manjših jasličnih kipcev in figur. Poleg njih »štalico« za Jožefa, Marijo in Jezuščka, in še eno za pastirje. Za ozadje pa »orientalski pridih« kraju, kjer se je rodil Jezus. Tako si mimoidoči laže prestavljajo Sveto deželo. Kako je bilo pri Betlehemu, kjer se je v skromnem pastirskem hlevu rodil Jezušček, še posebej ponoči, ko so jaslice osvetljene. Številni jih pohvalijo. To Štefanu in Marti veliko pomeni, je hvaležen ljudem. Zato jih še skrbneje načrtuje, žena Marta postavlja, jasličar Milan pa je tudi vesel, da so njegovi jasličnih kipci v pravih rokah. Potrditev, da je v slogi moč, Brez pravega odnosa do svetonočnega dogodka tako ne gre. Je pa lepo, da je upodobljen na tako lepem in izpostavljenem kraju, kot je Jožnekova hiša. Druge, domače jaslice, imajo v hišnem kotu. Štefan namreč meni: z nečim moram o božiču razveseljevati tudi druge, zase in svojo družino ter vnuke pa najti mir, srečo in ljubezen doma, v svojem srcu, ob ljubeči ženi Marti. Potem je vse v redu, se je mogoče utolažiti po veliki škodi po poplavah in prenesti tudi drugo, kar doleti človeka. V teh prazničnih dneh je na prvem mestu notranja sreča. Tudi v podelitvi z drugimi. Kot pravi pesnik: Srečen ni, kdor srečo uživa sam. Štefan se kot dobrosrčen človek tega dobro zaveda. Prav je, da se tudi mi.  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič  

     

 

 

Oglejte si tudi