Francoske gore so Ivici vzele moža, ne pa volje in veselja do življenja

Ivica Strehovec, Koželjeva z Gore, je žena in vdova, ki se je človek resnično razveseli, kadar jo sreča. Vedno je prijazna, dobre volje, ustnice se ji kmalu zaokrožijo v nasmeh. Le številne gube izdajajo, da je v življenju prestala veliko hudega. To dobro skriva, o tem ne govori, ostaja v njenem srcu in spominu. Kakšnem, ve samo ona. Del tega je v knjigi Ko se dotakneš neba zajel pisatelj Ivan Sivec. Del, kajti kar je prestala, ni mogoče opisati, ve le ona sama. Da je komaj deset dni po poroki julija 1977 izgubila moža Ceneta Kramarja iz Zgornjega Tuhinja, vrhunskega alpinista, kandidata za odpravo v Himalajo na najvišjo goro sveta, veselega Tuhinjčana, velikega ljubitelja gora. Vzele so ji ga francoske Alpe, v katerih je, po nesrečnem naključju, nenadnem močnem poslabšanju vremena, pri plezanju v steni zelo zahtevnega Aiguille du Druja (na naslovnici knjige je posnetek te gore Gorjana fotografa in pisatelja Franceta Steleta) izgorelo (zledenelo) njegovo življenje. Hotel je preveč, dobil pa to, kar se rado zgodi mlademu zagnanemu alpinistu, za katerega ni stene, ki je ne bi poskušal kdaj preplezati. Čeprav s skromno opremo in obleko, v kakršnih so se Cene in soplezalca »spopadli« z velikim izzivom. Tedaj ni bilo denarja za to, bil pa je velik entuziazem, pravo gorništvo, garanje v gorah, četudi do konca sil. Cene jih je res žrtvoval.

V vrhunskega alpinista ga je vzgajal in usposabljal alpinist in gorski reševalec zdravnik France Malešič, ki je tudi pričeval o Cenetu pri predstavitvi Sivčeve knjige 4. decembra na Koželjevi domačiji na Gori. Povedal je tudi, kakšen človek je bil Cene, kakšni ljudje so Tuhinjci, ki jim nekateri zaničljivo pravijo »Thinci«. Pogumni, celo junaški, sposobni velikih dejanj, žrtvovanja. To je imel Cene v krvi. Zato nič čudnega, da se je koval v vrhunskega alpinista, najprej pa ljubitelja gora, življenja.

Gore so ga vzele, Ivici je ostala velika bolečina. Kakšna, sem lahko malce začutil, ko sem jo od časa do časa (med predstavitvijo knjige sem sedel na isti klopi kot ona) pogledal v obraz. Na njem se je iz sekunde v sekundo zrcalilo marsikaj, kar ju je družilo s Cenetom, ko je povezovalec programa Darko Mavsar bral odlomke iz knjige, je pisatelj Sivec govoril o Cenetu, je citrarka Špela Štular iz citer izvabljala tako lepe melodije, da so se nam zasolzile oči. Ivica je bila ta večer vnovič z ljubim Cenetom, ko sta bila še fant in dekle, plesala, skupaj hodila v gore, na Triglav, se poročila, sanjala, kot vsak mlad par, svoj življenjski sen. Tega je pretrgala francoska gora, zahtevna stena, omaganje v njej, ko se je s plezalci poigrala divja neukrotljiva sila narave. A Ivica je v sebi premagala tudi to, tudi izgubo drugega moža, preizkušnje, pred katerimi bi jih večina klonila. To je zmogla, ker je močna žena. Slovenka, ki se ne da. Njen zgled nam je vsem v spodbudo. Pa tudi njena darežljivost, ko je prav vsakega obiskovalca večera prijazno pozdravila, mu segla v roke, izmenjala z njim nekaj besed, po predstavitvi knjige postregla z doma spečenim pecivom.

Od nje smo odhajali polni občudovanja. Od večera, ki nam je vsem segel globoko v srce. Spominskega dogodka in predstavitve knjige v nekdanjem hlevu Koželjeve domačije, ki ga je Turistično društvo Komenda temeljito obnovilo, ohranil pa je prvotno arhitekturno podobo.

Kulturni dogodek je potrdil, da je lahko tudi takšen prostor, ko plamen v peči »použiva« polena, povsem primeren za tovrstne prireditve, kot je bila predstavitev že 158. Sivčeve knjige, po njih pa tudi pogovor. Domačijski, kot je bila in je Koželjeva domačija. Pri njem in po njem je človeku lepo, se spočije po zahtevnem delu, mirno leže in zasanja lep sen. Ivica ga je gotovo z mislijo in spominom na ljubega Ceneta. 

Besedilo in fotografije: 

Jožef Pavlič