Je pot in je c(C)ilj.

A med njima tisoče kilometrov.

Kje sem, se sprašujem?

Kje pa Ti, vstali Gospod?

Da se najdeva,

da ne tavam zaman in iščem v nedogled,

kjer Te ni;

nočem biti sam na svoji poti v Emavs.

Toliko jih je.

Toliko kilometrov in toliko hodcev,

a tako malo na cilju.

Kot da ne bi vedeli za pravo pot,

ne bi znali razbrati smerokazov na njej,

ne bi čutili: tukaj moram naprej, ne tam,

ne bi naredili, kar bi moral vsakdo:

slediti pravemu vodniku.

Le, Ti, Gospod, si ta VODNIK.  

Le Ti, ki si šel zame na križ, umrl in vstal,

da se zavem, kaj je vstajenje in kaj večno življenje,

zaslutim v zori velikonočnega jutra,

zakrvavim po kamnih Kalvarije v noči prekletstva,

ko si je človek drznil dvigniti roko nadte in še nase zatem.

A prošnja tvoje Matere in vseh svetih žena ni bila zaman:

Odpusti mu,

odpusti jim.

Odpuščaš nam vse do danes,

čeprav te vedno znova pribijamo na križ, 

ne spoznamo in ne razumemo,

da si še vedno tu za vse ljudi,

ki zmorejo reči:

Odpusti!

Poklekniti in prositi:

Jezus, daj da spregledam,

se Ti približam in Te počastim.

Edini Zveličar.

Edini Rešitelj,

Edini ODREŠENIK.  

Na velikonočno vigilijo 2023

Jožef Pavlič