Peter Pibernik, »Bezlov Peter«, je ena najbolj markantnih osebnosti v vasi Suhadole. Človek, ki rad živi. Čeprav vdovec, tega v pogovoru z njim ne čutiš, zna bolečino ob izgubi svoje drage žene Rezke in tudi že sina Roka obdržati zase. »Pojem, ko sem vesel, pa tudi, kadar sem žalosten, čeprav je takrat težko peti,« priznava. In dodaja: Treba se je spominjati, povedati, kako je bilo včasih, da bo mladi rod vedel, da čisto drugače, kot je danes. Teže, a mogoče celo lepše.

Petje ga je reševalo. Zelo je bil hvaležen ženi Rezki, da mu je pustila na pevske vaje in nastope. Čutila je, da mora imeti nekaj njemu ljubega zase. Petju je bil tako predan, da bi, malo za šalo malo zares, šel na pevske vaje tudi če bi doma gorelo. Najprej se je vozil s kolesom k pevcem v kakšnih osem kilometrov oddaljene Cerklje, je z njimi nastopal in osvajal medalje po Sloveniji, nato pa v domače župnijsko središče Komendo, kjer je bil najprej ministrant, a ga je organist in zborovodja France Grkman, ko je zaslišal njegov lepi glas, hitro uvrstil med pevce. Na koru je pel kar 70 let. Zvesto, na moč predano in veselo. Za to si je prislužil priznanje samega ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta. V nedeljo, 5. novembra, mu ga je po maši v podružnični cerkvi papeža sv. Klemena v domačih Suhadolah vročil komendski župnik p. Cristian Balint. Maševal in očetovo življenjsko pot od rojstva je očrtal njegov sin Jože, trebanjski župnik in dekan. Peter pa je visok življenjski jubilej obhajal zanj najbolj značilno: s pesmijo med nekdanjimi in sedanjimi pevci na koru.

Za lepo slavje je poskrbel Marko Grilc iz sosednjih Most, ki je s Petrom pel v Moškem pevskem zboru Komenda. Presenetil ga je tudi z darilom: krasnim lesenim toplarjem. Cerkovnik Ferdinand Lah ga je razveselil z lepo rožo. Praznično razpoloženje se je po pesmi o domači hiši, ki jo Peter najraje poje (tudi tokrat jo je solo), preselilo k »Bezlovim«, kjer so se pevcem še bolj »ujeli« glasovi, kar ob dobri postrežbi in pijači ni bilo težko. Zvečer so Petru vaščani še postavili visok mlaj. Na njegovo nekdanje kmetovanje so ga spomnili s sliko, ko sedi na starem traktorju in orje. Prej je to počel s plugom in dvema konjema.

Jubilanta so prav na njegov 90. rojstni dan 6. novembra obiskali, mu čestitali in ga obdarili sam komendski župan Jurij Kern v spremstvu Marjana Potočnika, na komendski občini odgovornega za okolje in prostor, in predsednica Rdečega križa Moste Marija Špehonja s sodelavkami. Spet je zadonela pesem najprej kot čestitka, potem še nekajkrat kot spomin, kako je lepo, če so ljudje dobre volje, strpni in odprti. K temu je prispevala odlična postrežba Petrove snahe Irene in dobro vino, da se je bilo kar težko posloviti. Petru so se, kot prejšnjega dne, spet zalesketale solze v očeh. Pa ne od žalosti, marveč iz hvaležnosti, da so se ga župan Jurij, članice Rdečega križa Moste in občinska svetnica Klara Berlec tako lepo počastili.

Pogovor je izpričal visoko kulturo dialoga; tudi ko so prišle na vrsto pereče občinske teme. Tudi te so bile umestne, saj je Peter Pibernik leta 2005 dobil zlato priznanje za svoje petje in druge dejavnosti v domači občini.

Tudi Zadnja pesem Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo ni bila predvsem pesem slovesa, marveč prej obljuba: nazaj še pridemo. K jubilantu Petru gotovo, naj bo to »pri Bezlu«, na cesti, ob njegovem sprehodu; kjer ga bomo srečevali.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič