V znanem ljubljanskem gostišču Livada se je 2. junija popoldne zbralo 13 od 31 dijakov nekdanjega 4. e razreda Gimnazije Poljane, ki so maturirali leta 1970. Dva, sošolec Drago in sošolka Irena, sta že umrla. Srečanje je pripravil dr. Cene Butala, nekdanji predsednik razreda. Moralo bi biti že pred dvema letoma, a ga je »odnesel« covid-19. Obljubljeno je bilo, da se ga bo udeležil tudi njihov razrednik, prof. zgodovine Štefan Lebar, a ga ni bilo. Razumljivo, pri 89 letih!

Trinajst naj bi bila za tiste, ki so vraževerni, nesrečna številka, za zbrane pa ne, saj so bili veseli drug drugega, kar je potrjevalo tudi razpoloženje pri večerji v sobi Barjanka. Prvotno je bila načrtovana tudi vožnja z ladjico, pozneje pa preklicana. Mogoče tudi zaradi tega, ker se marsikdo boji Ljubljanice po Prešernovi pesmi o Povodnem možu, ve, da ima svoje lepote, pa tudi pasti.

Nekaj jih je po pozdravu zbranim sošolkam in sošolcem nastavil tudi predsednik Cene. Med drugim jih je vprašal, da bi preveril njihov spomin, katere predmete so imeli v četrtem razredu in kdo jih je poučeval. Navzoči so, skupaj, pravilno odgovorili na vsa vprašanja, pri posameznih predmetih in profesorjih pa bi bili v zadregi, če bi vprašal vsakega posebej. Znali pa so še zapeti himno maturantov Gaudemaus igitur.

Cene Butala je navzočim tudi povedal, da je podpisani prispeval dva prispevka v zbornika Gimnazije Poljane Poljane spomina I. in Poljane spomina II. Pri prvem je povedal, da je šlo za opis razreda od prvega do četrtega, pri drugem pa je pomenljivo zahrkal, češ naj podpisani pove sam. Ta tega ni naredil, saj je treba kakšno skrivnost ohraniti zase, je pa vsaki nekdanji navzoči sošolki podaril svojo pesniško zbirko Presečnice, sošolcem pa knjigo meditacij Presečnice II. Nato je imel veliko dela s pisanjem posvetil.

Nekdanji predsednik razreda je poslal naokrog album fotografij, da so njegovi sošolci in sošolke lahko videli, kakšni so bili pred 50-timi in več leti. Marsikdo si je zaželel nazaj v gimnazijske klopi, večina pa ne, saj so bili profesorji zelo zahtevni, Gimnazija Poljane pa stavba, ki je zbujala pravo strahospoštovanje.  

Da leta tečejo, govori tudi opazka enega izmed gostov v gostilni, ki so se zbrali s podobnim namenom. Za čuda ali pa tudi ne, gostilna je bila nabito polna, prav tako zunanji prostori. Očitno je čas epidemije naredil svoje, sedaj pa so se ljudje odprli, se želijo družiti in poveseliti. Nekdanji dijaki in dijakinje 4 e razreda so sklenili, da se bodo odslej vsako leto, kajti, kot je zapisal Prešeren, »al dneva ne pove nobena pratka«. Niso pa zaplesali, čeprav so jih zaradi glasbe z bližnjega odprtega prostora zasrbele pete. Raje so se predajali bolj ali manj zaupnim pomenkom, nazadnje pa so se, veseli in hvaležni, da so se spet videli, razšli. Tistim, ki niso prišli, pa so namenili spominsko fotografijo na srečanje. Posnela jo je ljubezniva fotografinja. Jim je bilo kar žal, upravičeno in neupravičeno odsotnim. Obljubili so že, vsaj nekateri, da se jim bodo prihodnje leto pridružili.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič in prijazna fotografinja