V Kamnik se je v službo vozil s kolesom. Pozimi, kadar je bil trd sneg, jo je iz Suhadol do Kamnika mahnil kar počez po najkrajši poti. Če ni bilo preveč snega, se je s kolesom peljal po gazi, ki so jo rano izorali s konji in plugi. Pozneje je kolo zamenjal z mopedom.

V zvezi s kolesom mi je povedal zanimivo prigodo. Prvo kolo si je po drugi svetovni vojni kupil iz izkupička za gobe in borovnice, ki ga je mama Marija iztržila pri strankah v Mengšu. Tam, je povedala Petrova žena Mari, deseti otrok v družini iz Godiča pri Mekinjah, je imela svoje »kunte«. Tja je dvakrat ali trikrat na teden v cekarju nosila jajčka in mleko, pozneje pa vozila v za to posebej prirejenem vozičku. Spotoma je vzela še gobe in borovnice, ki so jih v suhadolskih gozdovih nabrali njeni trije otroci. Peter si je z njimi prislužil toliko denarja, da je šel k »Šenzlnovemu Johanu« v Moste in od njega kupil kolo, ki ga je imel ta na podstrešju. Polakirati ga je dal v Mengeš. Nato ga je šel registrirat na občino v Kamnik, saj je bilo to po drugi svetovni vojni obvezno. Kolo je tja peljal s cizo, ker je bilo še brez pnevmatik. Te so se takrat zelo težko dobile, a sta zato poskrbeli Petrovi spretni sestri. Pri sebi je imel za vsak primer tudi Johanovo potrdilo, da je kolo kupil od njega. Na občini mu niso verjeli, češ da takšno potrdilo lahko napiše vsakdo, tudi on sam. Hoteli so vedeti, kdo je bil prvi lastnik kolesa. Povedal jim je, da je bil pred »Šenzlnovim Johanom«  to »Pažbarjev Janče«, a tudi to ni zadostovalo – kolesa mu niso hoteli registrirati, torej ga ni smel voziti. V stiski se mu je »posvetilo«, kaj bi utegnilo pomagati. Iz domače shrambe je vzel dva kosa mesa in klobaso in se s temi »dobrinami« odpravil k miličniku, ki je stanoval v gornjih prostorih Doma v Komendi. Ta mu je takoj napisal potrdilo.

Tedaj se je marsikaj res dalo tako urediti, včasih pa tudi ne, je človeku trda predla. Tudi Petru je, ko je v suhadolskih gozdovih med drugo svetovno vojno s sestrama nabiral gobe in borovnice, so pobirali suhljad za kurjenje domačega štedilnika. Nekega dne je naletel na partizana, znanega pod imenom »Bogo«. Ta je vanj uperil pištolo in mu zagrozil, da ga bo ustrelil, če bo komu povedal, koga je srečal. Spet drugič mu je drugi partizan dal vedeti, da je med vojno prepovedano hoditi v gozd. Partizani so imeli na razgledni višini nad Grmešijo leseni bunker, kamor so se skrili v nevarnosti, oziroma iz njega oprezali naokrog za Nemci, v njem pa so imeli tudi živila. Ta bunker je pozneje razstrelil Grebenc iz Komende. V njegovi bližini se je bilo nevarno potikati, ker so se partizani bali, da jih ne bi kdo, če bi ga slučajno odkril, izdal Nemcem.

V suhadolskih gozdovih so med drugo svetovno vojno in po njej nabirali gobe in borovnice ter jih prodajali še številni drugi vaški otroci, saj je bilo tedaj teh gozdnih dobrot neprimerno več kot danes. Petrovi trije otroci so enkrat nabrali borovnic za cel čeber, tako da je oče Peter iz njih skuhal žganje. Iz gozda pa so prinašali, včasih pa tudi vlačili domov suhljad, da so z njo kurili in kuhali v štedilniku in v peči. Sem in tja so tudi posekali kakšno suho smrečico. To pa ni bilo tako nedolžno početje, saj se je pred njimi, ko je zaslišal jek sekire, kaj hitro pojavil lovec Pirnat in jih oštel. Vsak lastnik gozda je namreč zelo pazil na svoj del gozda, saj mu je ta pomenil veliko vrednost, ga je redno sam trebil in ne kot danes, ko leži vse polno polomljenega drevja naokrog. Lastniki gozdov so tudi kosili mah, želi praprot, grabili listje za steljo, iz vej od posekanega drevja delali butare. Zato niso nič kaj radi videli, če je kdo nepoklican stikal po njihovem gozdu, čeprav le  za suhljadjo. Manj premožnim kmetom, kot so bili Petrovi, in dninarjem, pa je tudi ta veliko pomenila.

Pri Petrovih so, kot večinoma v vasi, živeli skromno. Redili so dve kravici, prašiče in kokoši. Mleko je bilo torej pri hiši, jajčka so bila namenjena prodaji, kruh pa je bil dober, kakšen je bil, odvisno od pšenice in moke. Ostale stvari se je težko dobilo. Posebej sladkor. Navadili so se skromnosti. Peter je s seboj vzel na delo pol litra kave, se pravi proje, in pol kilograma kruha. To je moralo zadoščati za ves dan ob zelo napornem delu. V vsakršnem vremenu. Ker je bil telesno krepak in je rad delal, mu ni bilo težko. Vedno je gledal na to, da je bilo delo dobro in pošteno opravljeno. Vsi niso tako delali. Tudi zato, ker je kakšen zidar rad preveč pogledal v kozarec. Dogodilo se je, da je eden padel z odra z višine drugega nadstropja, vendar so ga drugi hitro pobrali, peljali k zdravniku, od tam pa v bolnišnico. K sreči ni bilo nič hujšega. Kdo bi mu zameril, »zidarska« je bila včasih res težka, treba ga je bilo malo zvrniti, pa je šlo. Tako »težka«, da je eden od zidarjev v gostilni, ker ni imel pri sebi denarja, kot poroštvo celo zastavil zdravstveno knjižico, samo da je prišel do svojega decilitra vina.

Petra je zelo motilo, če se stranke niso držale dogovora. Zgodilo se je, da je bilo že vse domenjeno, potem pa, ko je prišel zidat objekt, je bil tam že drug zidar iz nekdanje skupne »bratske države«. Lastnik se je izgovarjal, Peter pa je tudi toliko »dal nase«, da ni šel zidat tistemu človeku, ko ga je prišel ponovno prosit, saj ga je »nadomestni zidar« razočaral.

Zidanje je združeval s humorjem. Brez tega tedaj ni šlo, ko še ni bilo mešalcev in drugih strojev, je bilo treba večino dela opraviti ročno, pripraviti malto že navsezgodaj, preden so prišli zidarji, in so jo ti začeli urno nametavati. Starejši se tega še dobro spominjate.

Naporno delo je pustilo sledove na Petrovem zdravju, a mu dobre volje in veselja do pogovora kljub 78 letom ni vzelo. Kmalu bosta z ženo Mari praznovala zlato poroko. Malo ju boli, da so pri Društvu upokojencev Komenda pozabili nanju, a sem jima zagotovil, da to gotovo ni bilo hote in da ju čaka še cerkveno praznovanje 50. obletnice poroke. Ljudje smo zmotljivi in pozabljivi, z leti še bolj. Najpomembnejša je prava ljubezen, zakonska sloga in dobra volja. K temu spada tudi spominjanje, kako je bilo nekoč. Trdo, zahtevno, a vendar lepo, saj so bili navajeni skromnosti, potrpežljivosti in delavnosti, sta mi povedala zlatoporočenca Peter in Mari Zarnik iz Suhadol, ko sem jima segel v roke ob slovesu. Naj bo njun zlati zakonski jubilej res zlat!

(Peter Zarnik žal ni učakal 90. rojstnega dneva. Rodil se je 21. novembra 1932 očetu Petru Zarniku in materi Mariji Zavrl. Umrl je 27. septembra 2022 v bolnišnici v Ljubljani, pokopali so ga 30. septembra 2022 na komendskem pokopališču. Pogrebni obred zanj je opravil komendski župnik Zdravko Žagar.)

P. S.: Prispevek sem poslal v objavo komendskemu občinskemu glasilu Aplenca ob zlati poroki Petra in Mari Zarnik, ki pa ga iz nepojasnjenih razlogov ni objavilo. Za tokratno objavo na spletnih straneh občine Komenda sem ga pustil v izvirni obliki z dodanimi življenjskimi podatki o rajnem.

Jožef Pavlič

P. S.: Prve štiri fotografije so preslikane z izvirnih fotografij, za objavo jih je rad prispeval pokojnikov sin Peter Zarnik. Ko mi jih je izročal, je ob spominu na očeta Petra tudi omenil, da je rad pomagal pri obnovitvenih delih na domači suhadolski cerkvi sv. Klemena in drugih cerkvah ter cerkvenih objektih. Skratka, kjer je mogel in so ga za to prosili. To pa so ljudje radi naredili, ker je bil izvrsten zidar, pa tudi računal ni veliko. Peter Zarnik, sin umrlega očeta Petra, je naknadno poslal še fotografije s praznovanja diamantne poroke Petra Zarnika st. in njegove žene Mari pri njih doma.