Vremenska napoved za noč s ponedeljka, 29. oktobra, na torek, 30. oktobra, je bila zaskrbljujoča, prav grozljiva: vetrolom, močan veter bo na Obali gnal valove na celino, glavna drama pa se napoveduje ljudem ob vse bolj naraščajoči reki Dravi. Gasilci in drugi prostovoljci so pripravljeni, a vseeno upajo, da ne bo prišlo do najhujšega. Morje se umirja, ne pa tudi reka Drava, kjer je na slovenskem ozemlju že začela prestopati bregove. Najhujše se napoveduje čez nekaj ur v njenem spodnjem toku na slovenskem ozemlju.

Po burni noči bi rad še malo poležal, a močno sonce, ki prepada šipe zakonske spalnice, me spravi pokonci. Ko zakurim, zajtrkujem, grem na sprehod s štirinožcem Kimijem. Nekaj mi reče: Vzemi s seboj fotoaparat! Hvala Bogu, da sem prisluhnil notranjemu nareku, kajti imel sem kaj fotografirati. Najprej v močnem soncu jesensko razkošje, rajsko prelivanje barv, iz minute v minuto spreminjajoče se motive (ker so oblaki začeli zagrinjati sonce, nato pa je to s še večjo močjo prikukalo izza njih), pa tudi posledice nočne ujme. Proti Slevcu ni bilo tako hudo, se je čez makadamsko pot iz Suhadol do tega zaselka zlivala običajna količina vode ob poplavah (v glavnem talnice), veliko huje je bilo onkraj Pšate v smeri komendske poslovno-industrijske cone. A poprej me je pri Slevcu pritegnila razbesnela in močno blatna reka Pšata, tokrat zares grozeče se prelivajoča in drveča proti Topolam. Marsikaj je nosila s seboj, kar je padlo vanjo, je postrgala na svojih bregovih, so prinesli njeni številni pritoki izpod Kamniških planin. Tako je besnela, da sem se raje odmaknil od njene struge, se posvetil fotografiranju Suhadol, hrastov, grmičevja.

Ko sem prestopil most, se mi je odprl prekrasen, hkrati pa grozeč pogled: velik del ozemlja tostran in onstran razdelilnega kanala Pšate je bil poln vode, kanal čisto do vrha. Zaskrbelo me je za otroke številne družine, ki si je prišla ogledat to »čudo« narave, da ne bi kateri od otrok padel v to več metrov globoko besnečo vodno gmoto, iz katere ne bi bilo rešitve. Tudi intervencijsko vozilo komendske občine se je ustavilo kmalu za tem kanalom, kajti voznik je ugotovil, da bi bilo preveč tvegano peljati se po poti, ki se je izgubljala v globoki vodi, v smeri proti poslovno-industrijski coni naše občine. Sam sem se raje posvetil fotografiranju prekrasnih prizorov narave, družine, ki jo omenjam, nazadnje jesenskega barvnega razkošja, prelivajočega se v listju dreves, grmičevja in grmovnic, pa tudi rož, ki so v tej noči »utrpele« znatno škodo. Vesel, da živim v tako lepi vasi, kot so Suhadole, kjer se ti na vsakem koraku ponuja kaj lepega, zanimivega, starega, vrednega slikovnega in besednega zapisa. Iz njega Vam ponujam nekaj utrinkov. V upanju, da so poplave in močan dež, prave nevihte, prizadele čim manj naših občanov.

Divje race pa bodo veselo čofotale po na novo nastalih jezercih na suhadolskih travnikih. Ena verjetno ne več, kajti oglasil se je lovčev strel. Opozorilo: mi smo tu, varuhi pa tudi »čistilci« narave, divjih živali, z nami se ni igrati … Prav grozljivo je zadonel iz smeri Dobrave, živalim v poduk, sprehajalcem  opozorilo: Pojdite raje nazaj, tukaj smo mi gospodarji. Prvi je tako narava. Zdaj nežno cvetoča, polna razkošja barv, že jutri, pojutrišnjem oblečena v belo svatovsko oblačilo. Ko bo čez njo zavel hladen veter, bo zapihalo s planin, se bo živo srebro spustilo pod ledišče. A do tedaj je, upajmo, še daleč, čeprav je že začetek novembra rad prinesel sneg. Tokrat nam je konec oktobra obilico vode, nevihte, temne grozeče oblake, vmes pa Sončeve pobliske. Pravo kuliso za praznik reformacije, vse svete in napoved: pripravite sebe in svoje štirikolesne konjičke za zimo. Letos bo huda. Vse napoveduje tako. Najhujša zima pa je v človeku, če nima nikogar ob sebi, se nima kam dati, komu zaupati svoje skrbi pa tudi veselje. To zimo odganjajmo čim dlje od sebe in drugih, da nas ne bo ugonobila.