Moščanski rojak mag. Ivan Sivec, ki živi z ženo Sonjo in ustvarja v Mengšu, deloma pa tudi na otoku Krk, vedno na predstavitve svojih knjig privabi številne obiskovalce. Tako je bilo tudi 24. aprila zvečer v frančiškanski dvorani v Kamniku, ko je predstavil svoji knjigi Naplavina davnega spomina in Upanje nikoli ne umre. Zgodovinska romana o svojem – Sivčevem rodu iz Most pri Komendi in malteškem vitezu Andražu s polzelskega gradu.

V prvem romanu je svoj rod posrečeno umestil v zgodovinsko obdobje Od Karantanije do samostojne Slovenije. Družinsko kroniko Sivčevih od leta 1590. V drugem pa je na zgodovinskem ozadju malteške komende na Polzeli in delovanja malteških vitezov, tudi postavitve romarske cerkve sv. Križa na Gori Oljki, spletel legendo o malteškem vitezu Andražu.

Spremno besedo sta dodala malteški vitez Jožef Ciraj (o Suverenem malteškem viteškem redu) in polzelski župan Jože Kužnik. Pri knjigi o Sivčevem rodu pa mu je pomagala rodoslovna žilica raziskovalca Rajmunda Lamprehta.

Tako sta nastali dve zelo zanimivi, berljivi in svojevrstni knjigi, ki spodbujata tudi druge k raziskovanju lastnega rodu pa tudi gradov, kolikor jih je še ostalo po uničujoči drugi svetovni vojni. Polzelskega, poimenovanega Komenda (podpisani je obrazložil, kaj pomeni komenda, pisano z malo začetnico, in kako je bilo z vsemi tremi malteškimi komendami v Sloveniji), so Polzelani temeljito obnovili in v njem posebno sobo posvetili Malteškemu viteškemu redu v Sloveniji. Lepo tudi skrbijo za prelepo cerkev sv. Križa na Gori Oljki, kjer se vsako leto na bogoslužnih slovesnostih ob prazniku Sv. Križa srečujejo tudi člani Slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda (SA SMVR) in Malteške pomoči Slovenije (MPS).

Tokrat smo se v duhu in ob besedah ob zgodbi malteškega viteza Andraža na oba kraja ob Sivčevih besedah podali in povzpeli udeleženci predstavitve omenjenih knjig, v zgodovino pa se ozrli prav do začetkov Malteškega viteškega reda v Sveti deželi, njegovi obrambi zoper Turke ter zdravstveni pomoči ivanovcev, tako poimenovanih po njihovem zavetniku sv. Janezu Krstniku, ranjenim v boju, predvsem pa oskrbi romarjev, popotnikov, bolnih in ostarelih. Skratka, vsem pomoči potrebnim ljudem.

Pisatelj Sivec je vešče in poznavalsko odgovarjal na skrbno pripravljena, pronicljiva in deloma celo malce izzivalna vprašanja prof. Ivanke Učakar, ki je vanja vpletla tudi praznovanje godu sv. Jurija, zavetnika mesta Ljubljana, in svetovni dan knjige in avtorskih pravic; oba 23. aprila. Dan, ko so si Katalonci podarjali vrtnico in knjigo, sta leta 1616 umrla velika literata William Shakespeare in Miguel de Cervantes. Dan, ko je slovenski prozaist in pesnik Ivan Sivec, avtor kar 192 knjig, v besedi približal svoji najnovejši knjigi, nas je opomnil, da je »knjiga korenina naroda«, ponovil besede o sebi in svojem pisanju iz ust psihoanalitika Magdiča: »Vi polnite izpraznjeno slovensko dušo«. Resnično vse bolj izpraznjeno, lahko vidimo vsi, ki spremljamo slovensko družbenopolitično delovanje, teženja večine Slovencev in iskanja lastne smiselne poti naprej. Pisatelj Sivec jim v tem pogledu v svojih delih kaže pravo smer.

Citrar Tomaž Plahutnik pa tudi, ko je s svojim enkratnim igranjem lepo dopolnil Ivankina vprašanja in Sivčevo modrovanje.

Skodelice s posvetilom brezjanski Mariji ustvarjalcem duhovno in besedno bogatega večera gvardijana p. Cirila Božiča, zahvalna beseda predsednice Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjete Humar, vprašanja pisatelju in mnogi kupci Sivčevih knjig so bili lep »finale« močnemu pisateljevemu sporočilu in povabilu: Berite, bodite ponosni in zavedni Slovenci, ki zajemajo moč iz korenin. Tudi iz knjižne besede.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič