Ko se na binkošti popoldne – na »malo veliko noč« – spominjam tridnevnega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (od 17. do 19. maja 1996), mi prihajata na misel predvsem dve besedi: HVALEŽNOST in DOLŽNOST. Hvaležnost, da je prišlo do tega obiska, dolžnost pa, da živim(o)  iz tega, kar nam je omenjeni papež, že svetnik, »položil na srce« v svojih govorih in nagovorih pri množičnih srečanjih z njim v Ljubljani, pri Postojni in v Mariboru ter drugje.

Sporazumevanje rešujejo prevajalci

Prvo nam po že 25-tih letih (kar ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa od tega obiska) vnovič prihaja v ospredje, drugo pa je bolj vprašljivo, koliko je od tega ostalo. Spomin na oboje je v več številkah obudil katoliški tednik Družina. Ni dovolj le papeževo zagotovilo: Papež 'ma vas rad!, marveč je potrebno še kaj več. Posebej v sedanjih družbenopolitično razburkanih časih, v katerih smo si Slovenci tako neenotni, skorajda vsak na svojem bregu, prežeči drug na drugega. Kot so si bili ljudje od časov Babilona (Babela), ko so se na zunaj  sicer združili pri enem megalomanskem, a proti Bogu usmerjenem projektu – gradnji »donebnika«, pa jim je Bog zmešal »jezike«, niso več razumeli drug drugega. Potrebni so bili, kot so še danes, prevajalci, je spomnil v govoru pri binkoštni maši naš župnik Zdravko. A kljub temu se ljudje nič več dobro, predvsem pa prav »razumejo«. Za to so bile in so še danes ključnega pomena binkošti, prihod Svetega Duha.

Hudobni duh je vnovič pletel in napletel zanke

Nove binkošti so se dogodile tudi ameriškim študentom, ki so se februarja 1967 v želji in potrebi po navdihu Svetega Duha zbrali na duhovnem srečanju (»Duquesne Weekend«). V moči Svetega Duha so nenadoma začeli govoriti doslej popolnoma jim neznane jezike. Rodilo se je pentekostalno (binkoštno gibanje), ki ima številne člani tudi v Sloveniji, imenuje pa se Katoliška karizmatična prenova. Sam sem bil temu daru Svetega Duha (glosolaliji) priča kot študent filozofije in teologije leta 1973, ko sem v Pensilvaniji prodajal »od vrat do vrat« Sveta pisma in druge nabožne knjige. Na las je bilo, tako si predstavljam, med več tisoč udeleženci podobno razpoloženje, kot na prve binkošti med apostoli v binkoštni dvorani v Jeruzalemu. A, glej ga zlomka, tudi takrat ni (na srečanju v ZDA, ki smo se ga udeležili pod vodstvom začetnika duhovnega toka v Sloveniji duhovnika Antona Marinka), kot na tokratni Evroviziji, miroval hudobni duh. Obsedel je enega med zbranimi, da ga je voditelj duhovnega srečanja izganjal in izgnal iz njega. Bilo je prav strašljivo. Po drugi strani pa pretresljivo, ko smo bili priče nenadnih ozdravljenj hudo bolnih ljudi in invalidov. Zmotno je namreč misliti, da so bila takšna ozdravljenja le v Jezusovem času, so jih bili »sposobni« le On in pozneje, ko so šli v svet oznanjat Jezusov nauk in pričevat zanj, njegovi učenci. Delati čudeže! Tudi danes se dogajajo. Po drugi strani pa tudi danes ljudje zidajo babilonske stolpe svoje samovšečnosti iz sila sebične želje, da bi se po njih povzpeli do neba, bili kakor Bog. Ena izmed takšnih stavb je zgradba Evropskega parlamenta, je v govoru na današnjo nedeljo spomnil naš župnik Zdravko. Na moč simbolov, zgovornejših od besed. Kako lahko z njimi tisti, ki jih snujejo, zavajajo ljudi. Tudi protestniki ob petkih, ki skušajo na vsak način strmoglaviti Janševo vlado, pozivajo celo k vstaji zoper njega, vseslovenskem protestu 28. maja.

Kdo se še spomni besed papeža sv. Janeza Pavla II.?

Nasprotno od tega, k čemur je nas, Slovence, pred 25-timi leti vabil papež Janez Pavel II.: k miru, slogi, strpnosti, življenju iz krščanskih korenin, ljubezni drug do drugega, ohranjanju slovenskih izročil, prave slovenske kulture, ljubezni do Božje Matere. Namesto tega vnašajo nemir, razprtijo, nestrpnost, novo poganstvo, celo sovraštvo do Janše, new age, ki se je pojavil celo v naslovu nizozemske popevke Rojstvo nove dobe, ki jo je zapel Jeangu Macroooy, antikulturo; Marijo so pred leti celo »oskrunili« s podgano. Kot da za njih ne bi veljale besede, povabilo apostola Pavla v Pismu Galačanom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« Božja beseda prav za binkoštno nedeljo!

Velešov, ne pa velekvaliteta

Kje je kardinal Franc Rode, izjemni in pogumni govornik (rekli so, da je prav on pripravil papežu Janezu Pavlu II. govore v Sloveniji), da bi nas znova vsaj malce »zdrmal«, ko nas ni niti covid-19? Podoba je, da si ljudje želijo samo uiti sami sebi (da ne bili sami s seboj), iti na morje (od tod tudi peturno čakanje ta vikend pred mejnim prehodom Dragonja), začeti spet uživati življenje v polni meri. Da Evropejcu ni nič sveto, kar je bilo mogoče razbrati iz besedil (ljubezni do satana ciprske popevke), predvsem pa iz kostumografije Evrovizije, na kateri so celo voditeljice na njen finalni večer bolj kazale joške, kot bi jih bilo, reci in piši, treba, nastopajoči pa so prej izstopali z vsem drugim, kot pa z zares dobro zapetimi pesmimi. In, seveda, pritegnili glasovalce med gledalci, kar je bil tudi njihov namen. Covid-19 je pozabljen, kar potrjuje tudi španska popevka Ostal bom s pevcem Blasom Cantom, ki jo je posvetil svoji nedavno za to boleznijo umrli babici, s katero je osvojil »le« šest točk.

Kje so dobre stare slovenske popevke kot Dan ljubezni?

Voila, je rekla Francozinja Barbara Pravi in prišla celo na drugo mesto. Res »voila« z vsem prikazanim, zasnovanim kot »velešov«, zapetim in odpetim brez slovenskega in avstrijskega Amena v finalu, ki je ne samo meni, marveč tudi izredno uspešnemu, vendar, žal, ne z dvajsettisoč evri nagrajenem tekmovalcu časnikarju Jerneju Šmajdeku televizijskega kviza Joker istega dne ( imel je zelo težka vprašanja) prebudilo nostalgijo po »starih« evrovizijskih časih in melodijah, ko je nekaj štel le glas, kot pri irski pevki Dani, pa tudi zelo dobrih slovenskih pevkah in nastopajočih skupinah. Kje so Dan ljubezni, Pepel in kri, Jože Privšek, Tadej Hrušovar? Na misel mi je celo prišlo, da bi bila naša Ana Soklič (nazadnje je bila trinajsta v prvem izboru, od stroke je dobila 36 točk, od ljudstva pa borih osem točk) bolj uspešna, če bi kot pastirica v Trenti zapela Na planincah sončece sije, obkrožale pa bi jo kakšne tri žive ovčke, kot pa da je skušala Evropo in Slovence prepričati s svojo izpovedjo vernosti – Alelujo! Tudi kot pastirica bi bila čisto čedna s pastirsko palico v roki in ruto na glavi; celo v »lederhosah« ali tirolskem »dirndlu«, če bi ji bili slovensko laneno krilo in srajca preskromna. Še joškov bi ji ne bi bilo treba kazati, kot jih rade Avstrijke in prsate Nemke. A hec je hec, Evrovizija je za nami, zmagovalci so naši zahodni mejaši Italijani z glasbeno skupino Maneskin in pesmijo Zitti E Buoni, pravzaprav rock glasba, ki se znova vrača. Satanova iznajdba (Italijani so na odru res delovali kot mali vražiči v pretiranem tempu, ki prej prinaša nemir in napetost, kot pa užitek ob poslušanju in sprostitev), kako osvojiti človeka, prikrojena bitju srca, zato tudi občutju in doživljanju sodobnega človeka, sem pred leti slišal v Katoliški karizmatični prenovi. Duhovnika, ki si je upal to zapisati (mene bodo verjetno tudi …) v katoliškem tedniku Družina, so bralci napadli, da to pa že ne drži. Če ne, pa naj vsaj prošnja pesem, ki smo jo peli danes pri binkoštni maši: Pridi, pridi Sveti Duh in razsvetli Evropo in Slovenijo! In želja svetega papeža Janeza Pavla II: Bog blagoslovi predrago Slovenijo! Posebej tega tako potrebne slovenske družine, katere se v stiski obračajo nanj. Drugačna od tiste želje, ki smo ji priča v javnih občilih, petkovih protestnih shodih v Ljubljani in kovačnicah prihodnje usode Slovenije, ko naj bi se, kot v Barceloni, »zgodila ulica«. Tam se je res, a se je tudi Gaudijeva mojstrovina Sagrada familia, v kateri sem preživel in premeditiral večino dneva. Ne babilonski stolp človeškega napuha, marveč resnična hvalnica in zahvala Bogu, kakršnih je veliko tudi v Sloveniji, samo videti jih je treba. Pri nas, če vzporejam dva velemojstra (Gaudija in Plečnika), zlasti arhitekta Jožeta Plečnika.

Komendčani so se ob papeževem obisku izkazali

Tudi v Komendi imamo več njegovih mojstrovin. Hvaležni in veseli pa se ob 25. obletnici obiska papeža Janeza Pavla II. lahko tudi spominjamo, kaj smo komendski župljani naredili za ta obisk. O tem bo trajno govorila publikacija Hvala Vam, sveti oče! (Župnija Komenda ob obisku papeža Janeza Pavla II.) in tisto, kar je vsakdo odnesel od tega obiska. To pa je osebna zadeva, prepričanje in doživetje vsakega posameznika. Kdo bo rekel: Eno samo veliko drenjanje, prepotenost, dolgo čakanje na prevoz z avtobusom domov, kdo drug pa: VELIKO HVALEŽNOST in DOLŽNOST, da najprej iz sebe, potem pa tudi pri drugih, naredim kaj več, kot sem. In bo vnovič vzel v roke tiste tri izredne številke Družine, ko je ta izhajala kot dnevnik, pa tudi knjigo papeževih govorov Bog blagoslovi predrago Slovenijo!  Tam ima branja za vse življenje. In spominjanja. Tudi pesmi združenih pevskih zborov, ki so zapeli pri papeževi maši 18. maja 1996 na hipodromu v Stožicah v Ljubljani. Drugačnih od evrovizijskih te dni. Takšnih, da ti nasitijo telo in duha, lačnega prave resnice, miru in tolažbe. V rotterdamski dvorani Ahoy jih nismo doživeli. Kar je prihajalo in odmeva iz nje, je »od tega sveta«, ne pa iz jeruzalemske binkoštne dvorane ali stožiškega srečanja s papežem Janezom Pavlom II. Človekom in svetnikom obenem. Da bi bili bolj človeški in bolj Božji tudi mi. Glasniki pravega miru, sreče in ljubezni. Ne le navdušeni nad tem, da je Dirka po Italiji po 17-tih letih vnovič deloma potekala tudi po slovenskem ozemlju (23. maja) in da je Mura prvič postala državni prvak v nogometu (22. maja po zmagi nad Mariborom s 3 ; 1 v Ljudskem vrtu sredi štajerske prestolnice, To sta sicer velika dosežka, a časovnega in prestižnega pomena. Večne vrednote pa so druge in drugačne. Te zares dvigujejo, plemenitijo in bogatijo človeka. Upajmo, da bodo tudi Slovence v prihodnosti. 

Jožef Pavlič

Foto: Jožef Pavlič