Ali se nam res obeta Bergamo-2?

30. nedelja med letom. Žegnanjska za tiste župljane in njihove župnijske cerkve, ki ne vedo, kdaj je bila posvečena njihova cerkev. Komendski župljani smo jo obhajali 11. oktobra, ko smo še smeli v cerkev k maši. To nedeljo, na žegnanjsko, zaradi poostrenih varnostnih ukrepov Ministrstva za zdravje nismo smeli več zaradi vse bolj ogrožujočega koronavirusa, kot tudi že prejšnjo, misijonsko, ne. Smeli pa smo k obhajilu. Slovenske oblasti in škofje so nam to dovolili. Smeli smo tudi k spovedi in posamični osebni molitvi v cerkvi. 

Kako bi to zamudil, če ne smem k maši? To bom tako spremljal ob 10. uri iz mariborske stolnice sv. Janeza Krstnika. Daroval jo bo sam nadškof Alojzij Cvikl. 

Že prejšnjo nedeljo sem bil na ta način pri maši. Več kot na kavču pred televizorjem. Vso mašo sem sodeloval, kjer sem mogel in pritiče laiku. Tokrat, na žegnanjsko nedeljo, pa bom šel k obhajilu v našo župnijsko cerkev in  tako praznoval bogoslužni spomin na njeno posvetitev. 

Pogum velja!

Žena Marta se mi pridruži. To me začudi. Spomnim jo, da je to tvegano zanjo zaradi njene posebne bolezni, a mi odgovori: »A zate ni? Toliko si bil ta teden okrog. Na tržnici v Domžalah, kjer je veliko okuženih, na servisu za avtomobil v Ljubljani, na tehničnem pregledu in registraciji vozila v kamniški občini, kjer jih je tudi veliko zbolelo za covid-19.« Utihnem. »Pa pojdi!« ji rečem. 

Mirno se peljeva v Komendo, parkirava vozilo, se duhovno pripraviva na prejem obhajila, moliva za tiste namene, za katere čutiva v srcu, da je ta hip najbolj potrebno. Posebej za triletnega vnučka Filipa, ki bo 26. oktobra praznoval tretji rojstni dan. 

Spet v mejah lastne občine

Veliko razlogov za molitev. Posebej v času »okrepljene« vrnitve covid-19, o kateri smo dvomili, da je mogoča, a izkazalo se je, da so bile napovedi epidemiologov pravilne. Precej smo sami krivi za to, ker se nismo držali njihovih nasvetov. Sedaj smo kaznovani. Upam, da ne usodno, kajti nekateri že govorijo o Bergamu-2 za Slovenijo. Po prepovedi zbiranja več kot deset ljudi od 8. oktobra in obveznem nošenju zaščitne maske od 16. oktobra tudi na prostem v »rdečih območjih« je 27. oktobra sledila vnovična omejitev gibanja v mejah občin.

A danes je nedelja, dan praznovanja, posvečen Bogu. Zato najprej vzamem v roke Sveto pismo. Odpre se mi pri modrem Sirahu. Nasveti, kako hoditi v vseh življenjskih okoliščinah pot Boga in ne pot tega sveta. Zelo svarilno, a tudi spodbudno. Da sta samo dve poti: Božja in Zviteževa. Slednjega nočem imenovati s pravim imenom; naj bo raje tam, kamor spada. Vsakodnevna izbira, odločitev, prizadevanje od jutra do večera. Kako zelo je treba paziti, da ne skreneš z Božje poti. Zato bom šel to nedeljo tudi k obhajilu. To bo dobra priprava na mašo v mariborski stolnici v prenosu TV Slovenija celo na prvem programu. Hvaležen sem ji za to, čeprav jo veliko kritizirajo zaradi nekakovostnih vsebin in slabega programa. Tale prenos, ta maša, to je že pravo. Manjka samo še vsakodnevni jutranji prenos maše iz kapele papeža Frančiška. Spomladi je bil, naju je z ženo tako nagovoril in duhovno okrepil, da ga resnično pogrešava. Posebej papeževe nagovore. 

Ljubi svojega bližnjega!

Zato sva toliko bolj hvaležna nadškofu Cviklu za njegove. Pravemu cerkvenemu nadpastirju so dali besedo. Kako dobro je tokrat razložil pomen glavne Božje zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem. Zlasti slednje – mišljenjem in ne močjo, kot je bilo pri Mojzesu. Potrditev, kako pomembno je tudi naše mišljenje, kaj se snuje in kuje v naših možganih. Če smo iskreni, marsikaj takega, za kar nas je lahko sram pred Bogom. Žegnanjska nedelja je tudi priložnost za to, da svoje možgane – misli – posvetimo Bogu. In pa bližnjemu, kajti drugi del največje Božje zapovedi nam veleva: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Zelo zahtevna. Zlasti v času vnovičnega izbruha koronavirusa. Sklenem, da se bom še posebej potrudil pri tej drugi polovici najpomembnejše Božje zapovedi.

Kdo ne pozna pisatelja Meška?

Popoldne bi rad ob tretji uri spremljal še mašo karizmatičnega redovnika p. Petra Vrabca iz Novega mesta, a ugotovim, da to ne bo mogoče, saj nimam za to v svojem računalniku primernega programa. Nič zato, se potolažim. Obhajilo v župnijski cerkvi in maša v prenosu iz mariborske stolnice mi zadoščata. Malo mi tudi že preseda vsakodnevno razpravljanje Mož sv. Jožefa o upravičenosti prenosov maš po medmrežju. Kot da ne bi bila dovolj nadškofova maša? Mora biti še Martinova, Simonova, Tadejeva … To pa je že zavajanje Zviteža. Nikdar dovolj pobožnosti! Iz ene skrajnosti v drugo. Sam si zaželim le, da bi mi uspelo zvečer pogledati prenos dokumentarnega filma Tihi večeri Davida Sipoša o pisatelju Francu Ksaverju Mešku. Uspe mi. Film me navduši, čeprav v njem pogrešam več Meška. Mi je tudi nova spodbuda, da vzamem v roke njegove knjige. Nekdaj sem jih zelo rad bral, posebej potopise po Koroški; kako je znal opisati te poti. To naju je z ženo spodbudilo, da sva obiskala božjepotno cerkev Marija na Zilji na avstrijskem Koroškem, na našem, slovenskem, pa župnijo Sele pri Slovenj Gradcu, kjer je Meško župnikoval 40 let. Ob filmu obudiva spomin na to, po njem pa še besedo o tem. Močno naju začudi, ko glavni igralec v filmu prizna, da sploh ni vedel za Meška, ni prebral nič njegovega. Vprašava se, kaj bi rekli že najini otroci, drugi mladi? Kdo sploh pozna Meška? Sam sem producenta Davida, Meškovega prapranečaka, zelo pohvalil, ko je lani pri predstavitvi dokumentarnega filma Srce se ne boji o bl. Alojziju Grozdetu pri frančiškanih v Kamniku v okviru Društva sv. Jakoba povedal, da pripravlja film o svojem sorodniku. Predvsem zaradi tega, da Slovenci obudimo spomin na tega po krivici pozabljenega mojstra besede, ki je živel in pisal »v senci« velikega Ivana Cankarja, Frana Saleškega Finžgarja, Prežihovega Voranca in drugih mojstrov besede, kar je bilo tudi rečeno v filmu. Ne zato, da bi ga primerjali z njimi, prav pa je, da mu damo mesto, ki mu pripada v slovenski književnosti. Predvsem pa, da sežemo po njegovih knjigah Mladim srcem in drugih. K temu nas je povabil tudi prenos maše iz mariborske stolnice, v katerem so pripravljavci daritvenega oltarja opozorili tudi na našo dolžno zahvalo Bogu za knjige. Hvala rajnemu Mešku za njegove in Davidu Sipošu za nov odličen film!

Maske tudi med sprehodom na gozdni poti

Sedaj lahko ležem k počitku, sklenem. Dan je bil skoraj popoln. Kolikor je bilo mogoče v vnovičnem zaostrenem varnostnem obdobju zaradi bolezni covid-19. Da gre pri njej zares, vidim tudi po tem, kako vaščani nosijo zaščitne maske. Res čuden prizor: na deželi pa z zaščitnimi maskami! Saj ni pust! Nekateri celo med sprehodom v gozdu. A da ni šale, me opozori sprehajalka, ko si na gozdni poti pred srečanjem z menoj nadene to varovalno zadevo. Njena ugotovitev: »Saj smo že čisto obsedeni od strahu, da se ne bi nalezli,« me postavi na trdna tla, kot zaskrbljujoča predvidevanja epidemiologov. Da se z virusom covid -19 ni šaliti, potrdijo tudi govorice o okuženih v naši vasi. Res bom moral biti še bolj previden, čeprav sem že sedaj. Še več moliti za svoje in drugih zdravje, kar redno delam. In se na zahvalno nedeljo še posebej zahvaliti Bogu in priporočiti za to. Za dobrino, na katero običajno pomislimo, ko zbolimo. Takrat je pa, tudi za koronavirusne bolnike, pogosto že prepozno. Nikdar pa ne sme biti zate, Gospod, in za ljubezen do bližnjega. Žegnanjska nedelja mi je tudi priložnost za ta premislek. In dejanje.

Jožef Pavlič