Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

"POGUM, VSE LJUDSTVO V DEŽELI!"

Sedanji koprski škof dr. Jurij Bizjak, velik poznavalec Svetega pisma, si je za škofovsko geslo izbral svetopisemske besede preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« (Ag 2,4).

Te besede lahko uporabimo v času ogrožujoče okužbe s koronavirusom, obolenja covid-19, ki je samo v Italiji doslej zahtevalo okrog 11.000 življenj.

Kako nevarna je, je sinoči v pogovoru »na daljavo« na TV Slovenija 1 z dr. Jožetom Možino odkrito povedala zdravnica in pisateljica dr. Zvonka Zupanič Slavec, dobra poznavalka epidemij. Kakšen »davek« so te zahtevale od prvih stoletij po Kristusu. Strašen! Zato je zelo posvarila Slovence pred okužbo z izredno nalezljivim in za mnoge lahko smrtonosnim koronavirusom.

Iz njenih besed je bilo mogoče jasno razbrati, da se še zdaleč ne zavedamo, kakšne posledice ima lahko za zdravje Slovencev ta virus, koliko jih lahko umre; predvsem pa, da pred njim ni nihče varen. Ne zbolevajo le upokojenci, ljudje, stari več kot 80 let, marveč tudi mnogo mlajši. V Franciji je umrla dijakinja, v Srbiji pravoslavni škof, v Italiji prav tako škof, pa številni duhovniki. Znanec mi je omenil, da se je z virusom okužila tudi večja skupina članov duhovnega gibanja, ki je imela kljub prepovedi druženja svoje srečanje, je predrzno zaupala v Božjo moč in bližino, ni pa upoštevala svaril imunologov in virologov. Dr. Zupanič Slavčeva je izrecno opozorila, da jih je treba kar najresneje vzeti, če hočemo, da bo zbolelo (in umrlo) čim manj Slovencev. 

Sam sem bil včeraj priča, kako tega ne počno Slovenci; tudi v naši občini ne. Ker je bil lep in topel dan, se jih je zelo veliko sprehajalo. Zakaj pa ne, saj je gibanje na zraku zdravo, za odpornost zoper coronavirus pa je potrebna dobra telesna kondicija, vitaminsko bogata hrana, veliko gibanja. Vse bi bilo lepo in prav, če bi se sprehajalci sprehajali v varni razdalji drug od drugega, se mladi ne bi junačili z gorskimi kolesi, brzeli z mopedi … Mimo mene je, ko sem šel na sprehod do Slevca, pridivjal avtomobil, sem se mu umaknil za nekaj metrov s poti, je za sabo dvigoval takšen prah, da se je širil na desetine metrov daleč na travnike in njive. »Le kam se mu tako mudi?« sem vprašal sosedo, ki se je vračala s sprehoda. »V Laguno,« mi je dejala. Res je zavil tja. Zbirališče, prej bi rekel, glede na razmere, ki vladajo tam, brlog mladih, sicer pa čudovit kotiček ob reki Pšati. Kakšna škoda, ko bi se lahko tam tako lepo imeli!  Ali moramo ljudje res vse pokvariti? Kako to, da nimamo niti malo spoštovanja do narave, ne vidimo vitko rastočih dreves, cvetic, ki se bodo kmalu razcvetele, vijugave reke Pšate, rib v njej, ampak le sebe in svoje hedonistične želje? Vse zahtevamo: takoj, tukaj in čez rob naravnega! Naj bo to v pijači, hrani, seksu, omami. 

Javna občila napovedujejo, da bomo Zemljani (Slovenci) po obdobju covid-19 drugačni, se bo za vedno spremenil svet. 

Dr. Zupanič Slavčeva si je zaželela, da bi Slovenci znali poiskati in bolj ceniti prave vrednote, se od materialnega obrnili k duhovnemu, bili boljši ljudje … Lepa želja, vendar se bo za to treba potruditi; samo od sebe se ne bo zgodilo. Bog nam zaradi naše nespameti, nespoštovanja bližnjega in narave, nenehnega hlastanja za gmotnimi dobrinami in užitki, neomejene uživanjaželjnosti, pošilja velik opomin. Ne kazen, marveč opomin, da moramo začeti ravnati drugače. Tudi v odnosu do spolno drugače usmerjenih ljudi, o katerem je govorila oddaja Homoterapija. Kako so se hitro našli »zdravilci«, ki so, misleč, da bodo pomagali tem ljudem, ustanovili gibanja za to, jih »zdravili« na neprimeren način, jih veliko pognali v samomor, sedaj pa se opravičujejo za svoje zablode in stranpoti namesto da bi spoštovali njihovo drugačnost in jim v tej pomagali. Homoseksualec, lezbijka je tudi naš bližnji. Njegovo nagnjenje še ni grešno, spolno dejanje pa je. Kot je vsako sprevrženo človeško dejanje. O tem nam govori tudi današnja Božja beseda o devici Suzani in pokvarjenih starcih, ki ju je razkrinkal prerok Daniel. Ob njej se tudi mi, moški, vprašajmo, kako gledamo na žensko: predmet poželenja, užitka ali od Boga dano družico možu, ženo in mater njunih otrok, ki mu je v veselje in ponos. »Zahvaljujmo se Bogu, da nismo pokvarjeni, ampak grešniki; zaupajmo v Božje usmiljenje,« nam naroča papež Frančišek. V zavedanju, da je Cerkev kot Božja ustanova sveta, njeni člani pa smo grešni. Zelo samokritično, a pošteno, kajne? 

Prav neverjetno, kako hitro se lahko, kot so se pri covid-19, najdejo ljudje, ki »zavohajo« dobiček, znajo izkoristiti vsako priložnost zanj. Nekaj povsem nasprotnega, kar si je zaželela dr. Zupanič Slavčeva: postanimo boljši ljudje. Slovenci, ki spoštujemo prave vrednote, pomagamo drugim, s tem plemenitimo sebe, smo vedno bolj poduhovljeni, smo si blizu.

Takšni, h čemur nas spodbujajo naši škofje in duhovniki prek sodobnih sredstev družbenega obveščanja. Nadškof Stanislav Zore v nagovoru v nedeljo, 29. marca: »V najtežjih časih so dozoreli najbolj plemeniti ljudje. Naj to velja tudi za nas! Naj ta preizkušnja prečisti v nas vse negativno, vse grešno, da bomo skozi tedne in mesece postajali boljši ljudje.«

Ker nismo ubogali navodil z vrha, je sledila kazen, oster ukrep: gibanje le znotraj meja občine. Sosed, ki je šel v jutranjem hladu in mrazu mimo mojega doma, mi je dejal, da si je v lepem vremenu že ogledoval meje komendske občine; do kam bo smel. Tudi to je dobro. Sam ali skupaj z ženo v varni razdalji, saj sta športnika in imata rada sprehode, redno skrbita za telesno kondicijo. Vendar bomo pri tem lahko hitro v prekršku, če ne bomo gledali opozorilnih tabel, kje se konča naša občina in začenja vodiška, cerkljanska, kamniška in mengeška. Če bomo naredili nekaj metrov več na ozemlje katere od teh štirih, verjetno še ne bomo plačali 400 evrov kazni po glavi (posebej v gozdu), lahko pa bomo ustavljeni in opozorjeni. Dobro pa je, da bomo tako spoznali meje naše občine. To lahko zaenkrat naredimo sami v lepem vremenu, skupaj pa, kot so že pred leti, tisti z dobro kondicijo, ko bo konec epidemije. Bo pa kar zahteven podvig. Zaenkrat pa se raje gibljimo znotraj občine v varni razdalji, upoštevajmo navodila strokovnjakov UKC v Ljubljani, spoštujmo zdravnike, ki rešujejo življenja. Prav vsako je dragoceno. Ne bodimo mi krivi, če bo katero zaradi naše nepremišljenosti prej ugasnilo. 

Sicer pa, kot pravi simpatični in mladim še posebej blizu škof Bizjak: »Pogum,  vse ljudstvo v deželi!« Življenje je za to, da ga živimo in ne životarimo. Vendar na pravi način, v spoštovanju bližnjega, najprej pa samega sebe. Do tega je včasih dolga pot! Do sebe pogosto najdaljša! Koronasvirus nam jo lahko skrajša, če bomo odprti za to. Za to je ta čas, naj se sliši še tako čudno, lahko za nas "čas milosti". Kot je postni čas. Čas nove priložnosti, da postanemo boljši. To, kar  si je za Slovence zaželela dr. Zvonka Zupanič Slavec. Bolj poduhovljeni in ne materialno usmerjeni ljudje. 

Naj nas nocojšnja posvetitev Srcu Jezusovemu in Marijinemu (vsega vernega slovenskega naroda po molitvi nadškofa Zoreta) spodbudi k temu! 

Potem se tudi ne bomo bali prihodnjih preizkušenj in viharjev, kajti čoln našega življenja bo krmaril Kristus. Z njim na krovu ne bomo doživeli brodoloma, nas je 27. marca opogumil papež Frančišek. Če bomo trdno verovali vanj. Poživimo našo solidarnost in upanje, saj nas Jezusov čoln kljub viharju koronavirusa pelje varno naprej v pravi pristan. 

 

Jožef Pavlič 

 

Foto: Jožef Pavlič

 

Opomba: Fotografije so simbolične narave, ilustracija in popestritev prispevka! 

 

  

 

Oglejte si tudi