kot si nekoč naše dede in pradede kuge, lakote in vojske,
ker so vztrajno in ponižno prosili za to.
Reši nas, da bomo lahko še naprej skrbeli za svoje otroke in vnuke;
za prve, da se bodo postavili na lastne noge,
za druge, da jim bomo, ko bo potrebno, v oporo.
Reši nas, da bomo imeli delo in z njim zaslužek za preživetje.
Upokojenci pokojnino,
zaposleni plačo,
doraščajoči dom, ljubeče zavetje in hrano,
možnosti za izobraževanje, poklic in ustanovitev lastne družine.
Reši nas osame znotraj našega doma,
ko si želimo med ljudi, v cerkev in v kino, na tržnico,
a se bojimo, da bomo staknili okužbo, zboleli in umrli.
To tako bomo, a ne bi radi od tega virusa, te bolezni.
Umrli bi radi, kot so naši predniki:
doma, v okrilju družine, nam ljubih ljudi.
Reši nas, da bomo lahko še naprej hodili na Hosto, na Šenturško Goro, v Tunjice k Sveti Ani,
najprej pa k maši v cerkev svetega Petra,
poslušali modre in svarilne besede našega župnika Zdravka,
molili in peli, hodili mirni domov, delali dalje, kot nam velita um in srce.
Reši nas, saj je tako lepo živeti, se radostiti, ljubiti in biti ljubljen,
se podariti, ko čutimo, da nas kdo potrebuje:
kot prostovoljci Ustanove Petra Pavla Glavarja po zgledu velikega vzornika,
kot gasilci po zgledu Frana Barleta,
kot pisci po zgledu pisatelja Ivana Sivca,
kot umetniki po zgledu slikarja Albina Škrjanca,
kot družbeni delavci po zgledu poslanca Ivana Štrcina,
kot dobri ljudje po zgledu neimenovane darovalke z Mlake,
ki je dala zadnji novčič za uboge,
kot rajni župnik Nikolaj Pavlič, ki si je za vedno želel ostati med nami; nazadnje je res, čeprav v grobu,
kot zaslužni dekan, katehet in zgodovinar Viktorijan Demšar, ki nas je pri verouku učil:
Božji dom je le eden, vaših pa je na stotine, glejte, da pridete vanj;
ne po zasluženju, ampak po Božji milosti in podaritvi na križu.
Dotlej pa si bodite bratje in sestre.
Ena družina,
eno srce,
en duh,
ena resnica in prošnja:
Nekoč se vrnimo tja, od koder smo vsi izšli.
Se umirimo,
si rečemo:
Zadosti je bilo,
dovolj sem ljubil, upal, hrepenel in trpel,
moje srce ne more prenesti ničesar več.
Telo bi še, a kaj bo potem, ko bo zmoglo le še nekaj korakov ob palici,
duh pa je že tako onkraj vsega, kar me priklepa na ta svet.
Čas koronavirusa me je spomnil na to:
da bo treba enkrat vzeti slovo.
Pa ne praznih rok
izpuhtelih obljub,
razočaran do konca,
kot bi zagrebli žival,
kot ustreljeni v kraški jami v Rogu,
kot begunci, utopljeni v Kolpi,
kot nekoč slovenski priseljenci v Minesoti.
Želimo si ostati doma,
počivati kot nam velita Božja postava in blagoslovljena njiva.
Umirjeni za vedno.
Rešeni za vedno.
Zveličani po Zveličarju.
On naj bo naša korona.
Nam da krono na glavo in žezlo v roke za pošteno življenje in milostno smrt.
Vladar sveta in vladar neba.
Naše zemlje in ljudi odrešenje in blagoslov.
Amen.
Jožef Pavlič
