Neurje, ki se je v noči s 3. na 4. avgust dobesedno razbesnelo nad dobršnim delom Slovenije, je močno prizadelo več vasi v Občini Komenda. Da je nekaj hudo narobe, so v ranih jutranjih urah, ko so ljudje večinoma še spali, naznanile zavijajoče se sirene gasilskih društev PGD Komenda, PGD Moste in PGD Križ. Člani vseh treh gasilskih društev so imeli preobilico dela z reševanjem najnujnejšega: predvsem življenja ljudi, goveje živine in zavarovanjem občanov pred najbolj tragičnimi dogodki. Občani sami pa so tudi skušali reševati, kar se je v naglici dalo. Pri takšni količini deroče vode bore malo.

Vnovič je reka Pšata s svojimi pritoki pokazala svoj pravi – divji obraz. Staroselci, ki še pomnijo poplave pred desetletji, niso zaman opozarjali, kaj vse se lahko zgodi, ko ta reka »pobesni«. Opozarjanja nekaterih občinskih svetnikov, da bo treba poskrbeti za razbremenilnike, kjer se bo voda lahko razlivala, so se izkazala za upravičena. Očitno je moralo priti do tega, da bo sedaj to takojšnja prednostna naloga naše občine. Je že tako v človeški naravi, da jih moraš pošteno dobiti, preden se zaveš, kaj vse te lahko doleti. Po navadi prepozno.

Toliko ljudi na vasi že dolgo nisem videl, če sploh kdaj. Razlog je bil en sam: nemoč, da bi kaj naredili. In zaskrbljen pogled v nebo, kaj vse bo še prinesel današnji dan. Nekaterim je šlo na jok, saj jim je voda vzela vse, kar so imeli. Med njimi prebivalcem Zelenega gozdička, ki so imeli stanovanja v kletnih prostorih. Skratka spodaj, kjer sploh ni primerno za to. Zgroženi so mi pripovedovali, da jim je voda zalila vse, vključno z avtomobilom.

Kaj vse je plavalo v deroči vodi, je bolje, da niti ne pomislimo na to. Od razlite nafte, kurilnega olja, drv, sodov do, z dvema besedama povedano: vsa svinjarija. Tudi tista iz zalitih jaškov kanalizacije.

Polja in travniki so se spremenili v prava jezera. Ne mirujoča, marveč deroče vode, v katero je bolje, da ne stopiš, da se ne bi v tej blatni zmesi še česa nalezel, ranil ob padcu, nehote zaužil.

Najbolj pogumni so si drznili z avtomobili po neprevoznih cestah. Dokler je šlo, ni ugasnil motor. Večina pa je brodila po vodi, obuta v visoke škornje, ali, lahkomiselno, kar bosi, se zbirala v skupinah in nemočno dvigovala roke v obupu: Nič ne morem narediti. Vode se na da ustaviti. Lahko bi še kaj ponoči, a kdo je mislil, da bo tako hudo. Tako hudo, kot v naši občini še ni bilo. Ne moreš nikamor z avtomobilom, kvečjemu s traktorjem ali tovornjakom, s kolesom se prej ali slej ustaviš v deroči vodi, jo zajameš v škornje.

Pravo razdejanje se bo šele pokazalo. Pred tem pa velik strah, kaj bo še prinesel dan in noč. Da bi se nebo vsaj malo umirilo, kajti vode so začele upadati. Potem pa se bo treba usesti in pogovoriti, kaj narediti v prihodnje, da ne bo več tako katastrofalnih posledic, kot jih bodo tokrat utrpeli komendski občani in naša občina.

Ne gre za stoletne vode, letošnje poletje je pokazalo, da bodo katastrofalne poplave pogostejše, lansko pa, da nas čakajo tudi hude suše.

Ubogi ljudje je vse, kar lahko rečem. In da bo tokrat res treba pomagati prizadetim na državni in tudi naši občinski ravni. Kdaj, če sploh kdaj, bo mogoče stopiti v prenekatero uničeno stanovanje, povrniti veliko gmotno škodo, ljudem spet vliti upanje, da bo treba tudi to premagati in začeti znova. Tokrat nas je narava zares – udarila in opozorila, da bomo morali vsi skupaj resneje računati tudi na takšne večje ali manjše tragedije. Nekateri so tokratno skušali vsaj malo omejiti, a kaj ko niso imeli pri roki pravih sredstev od vreč s peskom, desk, niti peska, da bi ga nasuli pred vhode v hiše. Kljub temu ni bilo nobenega obsojanja, valitve krivde na druge, le ugotovitev in sklep: po teh poplavah pa bo res treba stopiti skupaj in kaj ukreniti, da ne bo več tako hudih posledic. Nedavno neurje je bilo močno opozorilo. Tokratno pa …

Več v prihodnje.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič