Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

JOJ, KAM BI DEL ...

V premislek ob spomladanskih čistilnih akcijah v naši in drugih slovenskih občinah
V osnovni šoli smo se učili na pamet tudi Aškerčevo pesem Mejnik. V njej se kmet ob robu svojega gozda sprašuje: Joj, kam bi del? Mejnik namreč. Iz gozda zasliši opozorilni odgovor: I, kjer si vzel.

Pesem, oz. ta dva stiha, lahko v prenesenem pomenu obrnemo nase in na svoje ravnanje z odpadki. Pri teh se, ker jih je toliko, resnično lahko vprašamo: Joj, kam bi del? Najrazličnejše odpadke od kuhinjskih do plastičnih pa papirnatih … Še sreča, da jih imamo možnost razmestiti v kar tri ali celo štiri različne zanje posebej namenjene velike plastične posode, te vsak teden menjaje vozijo v Suhadolsko jamo na robu naše občine. Za to nekaj plačamo, a tudi pridobimo: doma nimamo več te navlake. Preostale odpadke lahko vozimo in odlagamo v za to namenjene »ekološke otoke« po naši občini. Nevarne snovi pa oddajamo, kadar jih, kot je bilo to nedavno, pobirajo po občini.

Če nam vse to ne zadošča, v posebnih primerih lahko dotrajane izdelke vozimo na odpad v za to namenjeno Suhadolsko jamo. Celo zastonj. Če gre za večje, jih sami ne zmoremo tja peljati, jih pridejo po dogovoru iskat. Torej res nimamo vzroka, pa tudi opravičila, da jih odmetavamo ali puščamo v naravi.

Pogost je tudi lažen razlog: mogoče mi bo še prav prišlo… Dobro vemo, da gre le redko kdo kaj iskat med staro šaro na podstrešje; prej gre kupit novo. Posebej če je treba na podstrešje lesti po lestvi, je to celo nevarno početje.

Lahko bi proizvajalci hrane in drugih dobrin poskrbeli tudi za to, da bi, kar nam je ostalo, vozili tja, kjer »smo vzeli«. Tako bi bilo tudi najbolj prav, a bi imeli s tem le sitnosti, nam kdaj česa tudi ne bi hoteli vzeti. Marsikdo ima že to izkušnjo. Sam sem jo imel z ostanki škropiv, premazov itd.

Tako se prenekateri občan odloči za najlažjo in hkrati zastonjsko »rešitev« – z odvečnim v gozd, najprej pa stran od pročelja hiše, torej za hišo. Glavno, da jaz tega ne vidim, kaj me briga sosed, če bom potreboval, bom že našel.

Ves marec, ko ni padla niti kaplja dežja, sneg pa je že prej skopnel, sem ob sprehodih v gozd lahko kar ob glavnih poteh, kaj šele na bolj skritih, »odkrival« to, kar ne sodi v gozd, še manj na travnike, čeprav lastniki to spretno prekrijejo z navoženo zemljo. Eden od njih, ki naj bi to počel, se mi je celo »opravičeval«: »Saj bom prekril z zemljo!« Kot da bi bil jaz vest občine, razsodnik, kaj spada v naravo in kaj ne; prej ali edino v Suhadolsko jamo, ki postaja, kot lahko razberemo iz občasnih objav v Delu, pravo »prekletstvo« naše občine. Za časa župana Tomaža Drolca odlaganje inertnih odpadkov dovoljeno početje, njegovega naslednika Stanislava Poglajna prepovedano, sedaj pa obtožbe in pritožbe ter prelaganje krivde oz. nekrivde na poti »od Poncija do Pilata«. Našemu občinskemu vrhu te dni res ni lahko … Kje je modrec, ki bi si upal napovedati, kako se bo vse skupaj končalo? Nekdanji župan Drolec mi je na slovesnem spominu našega prvega častnega občana Alojzija Laha dejal, da bo v tem primeru »zmagala komendska občina«.   

Kaj naj bi dotični občan prekril z zemljo, me je opozoril občan, ki naj bi to videl  mi je dejal, naj dam v Aplenco. Povedal mi je, da tisto, kar nikakor ne spada tja.

Popolnoma posušeni visoki smreki ob Pšati (drugemu, pa Vsevidnemu in papirju, si ne upam) na sprehodu potoženo: Komendski občinski vrh ima že tako vrh glave sitnosti z inertnimi odpadki, po občini pa se na tihem dogajajo stvari, ki se ne bi smele, to lahko vidi vsak sprehajalec (na primer gradbene odpadke, dele dotrajane kritine, betonske bloke in drugo v gozdu), a gorje tistemu, ki bi se ob to spotaknil. Tudi sam se nisem upal ob tistega sicer zelo prizadevnega in podjetnega človeka, kajti čisto lahko bi me nagnal s svoje parcele. Kot me je že vaščan, ko sem na sinovi za hišo izkopani parceli pogledoval, če je kaj antičnih ostalin. Vsaj kakšen kos rimske opeke, mogoče ženski uhan; o srebrniku, da ga bom našel, nisem upal niti sanjati. Tako grdo je zaklel nad menoj, me poslal (vsaj po slovensko!) v organ, iz katerega smo vsi prišli, moški pa se radi vračajo vanj.

Ker sem miroljuben človek, sem odšel brez besed, a z grenkim priokusom, kako »kultivirane« občane imamo v naši občini. Pa bi bilo prav, da bi mu kaj rekel. Prav bi bilo, da bi naš gospod župnik Zdravko kdaj pridigal tudi o grehih zoper naravo kot od Boga ustvarjeno danost v človekov prid. Zadnji papeži namreč zelo opozarjajo na spoštovanje narave, pravi človekov odnos do nje, grehe zoper njo. Na t. i. »ekološke grehe«. Ko ogrožamo sami sebe, še bolj pa naše otroke, a kdo bi mislil na to!? Izkoristimo še danes, kar imamo, kaj nas briga jutri!

Da ne delamo prav, mi je dal vedeti nemški ornitolog, ki sem ga srečal na poti proti Mlinčkom, ko je z daljnogledom opazoval ptice. Povedal mi je, da sem hodi zaradi redkih ptic. Kako pozoren opazovalec dogajanj v naravi je, je pokazal s tem, da me je opozoril na travnik, na katerega so navažali zemljo. Očitno z lastnikovim dovoljenjem. Dejal mi je, da naj takoj pokličem na domačo občino, naj to zemljo odstranijo. Priča mi je bil še drug vaščan. Dobra in prava misel, bi rekli ljubitelji narave, a kdo bo šel, če bi to naredil, odvažat tiste stotine oz. tisoče kubičnih metrov že navožene zatravljene zemlje. Župana Stanislava že tako boli glava od vsakršnih pritožb in vsakodnevnih skrbi, pa bi mu, negodnik, naprtil še te, ko skupaj z občinskim vrhom rešuje, kar je bilo nekdaj zavoženo. Ne, tega mu ne smem narediti! Je že bolje, da se, namesto njega, potrkam na prsi, rekoč: Prizanesite mi, o občani!    

Danes tam raste trava, ni ničesar videti pod njo, prej pa smo lahko marsikaj. Vse to je prekrila zemlja, kot bo nekoč naša telesa. Za to, kaj bo rekel sv. Peter, ko se bomo bližali »sodnemu prestolu«, komu mar … Tudi za Stvarnikovo vprašanje: Podaril sem ti zemljo, da jo obdeluješ, da te hrani, da te razveseljuje s pridelki, ti pa si šel in …

Kdo od kmetov v preteklih sušnih dneh s cisterno za gnojevko tudi k reki Pšati. Raje sem se ognil srečanju z njim in kakšni psovki, kot pa da bi ga vprašal, kaj počne ob njeni strugi. Tolažil sem se z mislijo, da le črpa vodo za pranje cisterne, ki jo bo potem iztočil na svojem travniku. Kot ob večernih vožnjah ljudi z raznimi vozili v gozd, da gredo tja zaradi dobrega zraka, »na randi« v brunarico ob Mlinčkih, ne pa, da se »rešijo« odvečnih »bremen«.  

Zelo sem bil vesel izjav udeležencev tokratne čistilne akcije 2. aprila v dežju in snegu pri 2 stopinjah Celzija. Posebej sovaščana Staneta Biščaka, ki opaža, da je vsako leto manj odpadkov v naravi. Pa Vide Balažič s Podboršta, da ne smemo po nojevsko vtakniti glave v pesek, češ, kaj nas briga, kaj ljudje odlagajo v naravo, marveč se skloniti in pobrati ter dati na pravo mesto. Pilatovsko umivanje rok nas ne bo rešilo pred Stvarnikovim vprašanjem: Et tu, Brute? Tudi ti, Brut, si oskrunjal moje stvarstvo, nisi druge opozarjal, da tega ne smejo, jim povedal, da je to kaznivo dejanje. Tisto, ki bi ga bilo treba preprečiti, celo sankcionirati, kot je menil udeleženec čistilne akcije Roman Grošelj s Klanca. Kaj pa naj bi rekel drugega ob človeku, ki je odvrgel v gozd prašičje kože, zavite v polivinilasto vrečo? Ali je sploh pomislil na to, kaj je naredil, se bo mogoče tega greha spovedal, ga obžaloval, se zanj spokoril. »Bejž no,« bi dejala stara mama Ikrca.

Očitno bo še treba veliko postoriti, da bo naš vrt  – občina – rajski vrt. Dotlej pa naj le bodo čistilne akcije po občinah in druga opozorila. Dobro in potrebno bi bilo, da ne le enkrat letno, marveč večkrat, mogoče celo enkrat mesečno … Da bi, kot zadnji dež, namočilo prst našega zavedanja in ravnanja, potrkalo na našo vest in bi se nas kaj prijelo. No ja, nekaterih se. Marsikoga. To je tolažba in spodbuda obenem. K »mea culpi« pri grehih zoper onesnaževanje narave pa na Brezje, če si v domačo cerkev ne upamo. Kazen za greh in pokora nam tako ali drugače ne izostane. Upajmo, da poleg Božjega odpuščanja (s človeškim je teže) tudi poboljšanje.  

(Da se ne bi kdo jezil name: vse skupaj je samo zgodba, poved, pripovedka. Ali pa tudi ne, je v njej nekaj več. Mogoče celo resničnega, kot je pogosto v pripovedki, celo v pravljici? Če je tako, potem je postni čas pravi čas za spreobrnjenje. Najprej moje. Moje priznanje v spovednici: Mea culpa, mea maxima culpa. In blažilni, osvobajajoči in pomirjujoči glas patra Polikarpa: Ego te absolvo a peccatis tuis. Od očitka vesti, da nisem naredil dovolj za čistočo v in okrog svojega doma, vrta, bližnjih in daljnih travnikov, gozdov, vse naše občine, Slovenije, moje dežele. Gospod, odpusti mi.)  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

Oglejte si tudi