V soboto, 4. septembra, rano dopoldne, me, ko sem ravno zajtrkoval, pokliče žena Marta, naj grem nekaj fotografirat, ne pove mi pa, kaj. »Sosed Albin mi je rekel, naj gre Jože fotografirat,« mi še reče. »Potem bo pa nekaj resnega,« takoj pomislim, prekinem z zajtrkom, vzamem svojega nikona in stopim iz hiše. Da gre za zelo resno zadevo, me opozorijo sosedje, ki hitijo na travnike v smeri Hoste.

Ko tudi sam pridem tja, me spreleti: »Saj to je kot v Hirošimi!« Takoj ugotovim, da gori v Poslovni coni Komenda. Iznad gozda se dviga zdaj temnejši zdaj svetlejši dim in se razpoteguje v oblak, na las podoben "gobi" po eksploziji atomske bombe 6. avgusta 1945 nad Hirošimo. Vse širši. Nikamor se ne premakne, le debeli in gosti. Zaslišim sirene gasilskih vozil, ki hitijo na kraj požara. Takoj pomislim, da najverjetneje gori tam, kjer je deponija lesnih odpadkov, saj grem včasih tam mimo. Vsaj v tistem koncu.

Sovaščana in ženinega sorodnika Franceta, nekdanjega gasilca PGD Moste, prosim, če lahko fotografiram požar z balkona njegove hiše. Dovoli mi. Naredim nekaj posnetkov. »Kako bodo tole pogasili?« se vprašam. »Ubogi gasilci!« pomislim nanje. »Tole bo pa res nevarno zanje. Najbolje bi bilo, da bi gasili s kakšnim letalom, canadierjem na primer, kot gasijo požare v Dalmaciji. Pa strupeni plini, ki se sproščajo pri takšnem požaru …«

Opazim ljudi, ki hitijo v smeri požara. »Nespametno početje,« ocenim. »Ali se ne zavedajo, kako strupeni plini se sproščajo pri takšnem požaru?« Kmalu zavonjam smrad, kakršen se širi po zažganih pnevmatikah. "Mikroplastika," reče eden izmed vaščanov, ki prihiti mimo. "Zelo nevarno za pljuča," doda. 

Veter začne vleči v smeri Suhadol in razpotegne požarni oblak prav nad njimi, pa nad Topolami, tudi v smeri Most. Takoj pomislim na to, da moram zapreti okno svoje delovne sobe. Bližnji gozd, travniki in hiše so kmalu v dimni zavesi. Zaprem uto, v kateri imamo paradižnik. V nos mi vse bolj udarja nedoločen vonj po zažganem, začne me zbadati v grlu in v pljučih. Postajam omotičen. Tudi sin mi potoži, da je takšen, ko se je vrnil s psom s sprehoda do Slevca, čeprav si je zatiskal usta in nos. Umaknem se v hišo, še enkrat preverim, če so zaprta vsa okna, popijem kozarec alpskega mleka, prepričan, da bo to vezalo nase strupene pline. »Ubogi gasilci, ki morajo to vdihavati,« spet pomislim na pogumne fante in može, ki se borijo z ognjenimi zublji. Zaželim jim, da so pri tem uspešni, zaskrbi pa me, da ne bi kdo vdihnil preveč strupenega plina. Čeprav so gotovo zavarovanimi pred njimi s plinskimi maskami in primerno obleko.

Čez čas grem pogledat, kako je z požarom. Oddahnem si, ko vidim, da je višina dimnatega stožca občutno nižja, kot je bila na začetku, da ogenj nič več ne bruha svoje ognjene ihte iznad kraja požarišča, dimni oblak pa je veter razpihnil čez polja v smeri Šmarce in Kamnika. Gasilcem v mislih hvaležen čestitam za pogum in uspešno opravljeno akcijo. Zvečer iz poročil zvem, kje in kaj je gorelo.

Znanka ugotavlja: »Sedaj smo Skadovci med dvema nevarnima območjema: Suhadolsko jamo in PC Komenda.« »Nisem pomislil na to,« ji odgovorim. »Prav imate!« dodam. V mislih imam sodobno Scilo in Karibdo, ujetost med njima. V Suhadolski jami je že gorelo, v PC Komenda pa v tako velikem obsegu prvič. Napredek, obrt in trgovina terjajo svojo ceno, so z njimi povezane neslutene možnosti, kdaj pa tudi nevarnosti. 

Pozneje na Kamnik Info zvem, da je škoda po požaru zelo velika, da pa bodo vzrok požara še raziskali. Zasmili se mi podjetje, ki ga je to doletelo. Baje naj bi se vnel delovni stroj za predelavo odpadnega materiala, ogenj pa potem razširil na surovino. Res, nesreča ne počiva. Pogledam v ponedeljkovo Delo, a ne najdem novice o tem. »Bodo že ugotovili, povedali, pojasnili,« si rečem. Vnovič se v mislih, pa tudi s vrsticami, zahvalim pogumnim in požrtvovalnim gasilcem. "S čim vse se morajo srečevati in kaj vse reševati," pomislim. Pred nekaj dnevi so se z nesrečo na glavni cesti Mengeš-Moste, tokrat s tako obsežnim požarom, ognjem, dimom, strupenimi plini … "Bogu hvala zanje! In pa njim! Njihov zavetnik sv. Florijan naj jih varuje pri njihovem nevarnem delu. Res moramo biti veseli in hvaležni, da jih imamo. Bolje, da ne pomislim, kaj vse bi se lahko zgodilo, če ne bi prišli tako hitro na kraj požara in ga uspešno pogasili. S čim vse so se srečevali, bodo izpričala njihova interna društvena poročila," se mi utrinja misel in hvaležnost obenem. 

"Tomaž, ali ti je bilo res treba pripeljati tega hudirja v občino?" se vprašam ob pomisli na PC Komenda. In si hkrati odgovorim: Ljudje morajo imeti delo, občina zaslužek, brez podjetij ne gre. Še celo Peter Pavel Glavar je to ugotovil, bi že on, če bi mogel in bi bili časi za to, tukaj postavil nekaj podobnega. Če že ne poslovne cone, pa vsaj čebelarsko zaradi obilne gozdne paše. Tako pa je mlin in opekarno blizu Lanšpreža. Župan Tomaž Drolec se bo za vedno, kot Glavar, s svojimi deli zapisal v zgodovino občine. Kako, mi danes ne moremo soditi, bodo potomci. Eno pa je gotovo: Pogumen je vsekakor bil! Zato naj PC Komenda, ko jo že imamo, prinaša hotene in želene sadove! Kot jih Glavar po več kot 300 letih od svojega rojstva! Kakšne, bo vnovič beseda o njem to soboto,11. septembra, popoldne na Lanšprežu, središču in ostalini njegove nekdanje "zelene cone". Komendska je, tako je bilo rečeno, najbolj "zelena" v Sloveniji. Naj bo še bolj! In varna.  

Foto: Jožef Pavlič