Njegovo občudovanje planinskega sveta in čarobne lepotice Soče se je v večeru prepletalo  s poznejšo slutnjo krvave vojne in vsega gorja, ki ga je prinesla s seboj. Kot zapuščina teh dni so ostala prenekatera pričevanja beguncev, ujetnikov, vojakov; domačinov, ki so svoje strahove, hrepenenja, molitve in slovesa zapisovali v svoje dnevnike, pisma domačim ali zgolj trezna razmišljanja  o nesmislu spopadov. Nekaj teh pričevanj smo vključili  tudi v naš recital. Ljudska in Gregorčičeva peta pesem pa sta program smiselno dopolnili.

S sporočilom, da je bil Gregorčič vedno v  srcih ljudi, da so ga naši dedje prenašali s seboj v zaporniški culi in vojnem nahrbtniku, kot je dejal Saša Vuga, in da so tudi danes mladi sposobni obnoviti zavezo ljubezni in spoštovanja do tega velikega brata in preroka, smo zaključili prijeten večer.

In mu seveda, kot se spodobi, prižgali reko drobcenih svečk.

Mentorici:

Deana Ivančič in Mateja Č. Skočir