PO POTI ZAIMKOV

Nekoč je živela deklica po imenu Jana. Bila je stara sedem let.

Neke nevihtne noči se je Jana premetavala po postelji. Strela je udarila, zato se je zbudila. Mislila je, da je jutro, zato je odgrnila zavese. Bila je presenečena. Njihova hiša je kar naenkrat stala v gozdu. Jana je hitro stekla do staršev. Nikjer jih ni bilo. Bila je čisto sama.

Okoli hiše je začela letati ptica. Pristala je na Janinem oknu. V kljunu je držala sporočilo, v katerem je pisalo: »Kdor zaimke pozna, bo prišel iz gozda.«

Jano je postalo strah, saj se v šoli še niso učili o njih.

Ko je stopila iz hiše, se je pred njo pojavilo veliko polje. Na tleh so ležali različni zaimki.

Jana je stopila na prvi zaimek. Stopila je na besedo KDOR in nič se ni zgodilo. Odleglo ji je.

Ko je stopila na besedo VAJIN, se je ta začela rušiti.

Jana je hitro skočila  na drugi zaimek. Ugotovila je, da je varna le na oziralnih zaimkih. A ti so bili zanjo najtežji.

Skočila je še na KI, ČEMUR, KOLIKOR in KJER ter varno prispela na drugo stran.

Neja Vogrinc, 7. a

KDOR IN ČIGAR

Kdor in Čigar se srečata,

milo se pogledata.

V upanju, da prepira ne bo,

Kdor zazre se v pisano nebo.

Le skomigne z rameni,

ker ne ve, kaj zdaj to pomeni.

Čigar, neznanec, s čela si obriše pot.

»Za las je šlo!« si reče

in v velik svet zaimkov steče.

LJUBEZEN

Je moja, njuna, tvoja …

Za vsakogar!

Kakor vesolje večna zanka,

ki se vije, nate čaka.

Tia Jančič, 7. a