DOMOVINA JE ENA …

Domovina je ena,

nikoli pozabljena.

V njej se rodiš,

v njej živiš,

svoje spomine pustiš.

Z domovino moramo lepo ravnati.

Nikoli se ne smemo predati.

Četudi včasih boj izgubimo,

vemo, da zanjo živimo.

Domovina je tam,

kjer sem doma,

je moj majhen,

a hkrati velik del sveta.

NIKA KOKOL, 9. B

JAZ SEM JAZ, TI SI TI

Nobeden od nas ni drugemu enak,

zato vsak naj zase bo junak.

 

Bodi to, kar si,

in ne to, kar nisi.

 

Jaz ne bom poskušala biti ti

in ti ne poskušaj biti jaz.

 

Vse dobro se nam bo vračalo,

zato se bo spoštovanje izplačalo.

KATARINA VIDOVIČ, 8. B

JAZ SEM JAZ, TI SI TI

Poglej vse te ljudi!

Kako različni so vsi!

Nekdo je rumen,

a zaradi tega ni izgubljen.

Različni smo si,

a to narobe ni.

TEJA PALČAR, 8. B

KDO TI POMAGA?

Gospa, ki iz globin prihaja,

največji je zaklad,

ki vsak imel bi ga rad.

Gospa vesela je zelo

in prijazna močno.

Pomaga ti,

zmeraj te nasmeji.

Tvojo žalost v veselje spremeni.

Zato torej ta gospa živi,

da ti pomaga in te pomiri.

Njeno ime je Sreča,

pri njej ni dobrodošla Nesreča.

ROZALIJA LIA MURŠEC, 7. B

 

LE ZA TEBE

Srce moje si ti vnela

in roža na vrtu je zacvetela.

Hočem, da ustavil bi se čas,

saj večno rad bi gledal tvoj obraz.

Pogled tvoj mi pomeni vse,

saj ljubezen do tebe neizprosna je.

Te tvoje čudovite oči

božajo me kot najmehkejše dlani.

Mogoče nekaj čudno se ti zdi,

a verjemi: «Vsaka stvar se z namenom zgodi.»

Usoda do tebe ni le neka misel.

Je smisel.

Ljubezen črto je potegnila

in me s tabo nagradila.

Hvaležen sem ji zato,

ker brez tebe mi ne bi bilo tako lepo.

SIMON ŽNIDER, 9. B

MOJE ŽIVLJENJE

Moje življenje je pravo veselje,

pravljica sicer ni,

vendar obožujem te dni.

 

Marsičesa še ne znam,

mlada sem še,

življenje me pozna, sploh ne.

 

Pridejo trenutki slabosti,

tudi trenutki norosti,

a kaj ko živeti ni enostavno,

ampak je vseeno zabavno.

 

Življenje, kdo si?

A si potrkalo na vrata?

Oprosti, le tako se zdi,

ampak vem, da to nisi ti.

JANA KOKOL, 9. B

 

NAŠA STARA EVROPA

Evropa lepotica je prava.

To lepoto ji je dala mati Narava.

Z Azijo na desni se združuje,

Atlantik na levi jo omejuje.

Germani, Slovani, Romani …

Ljudske pesmi prepevajo si.

Spodaj se Sredozemlje blešči.

LANA OGRIZEK, 7. A

NOČI

Včasih ne zatisnem oči

kar po cele noči.

Če ne morem spati,

me potolaži ati.

 

Ko nimam več moči,

nikogar ne upam gledati,

zato je najlažje oditi

in zapreti oči.

NIKA LOZINŠEK, 7. B

ODRAŠČANJE

Ko majhni smo,

vse se zdi preprosto,

lepo in z barvami obarvano.

Ko pa odraščamo,

veliko stvari se spremeni.

A smo spremenjeni tudi mi?

Seveda smo se spremenili,

čeprav nekateri

radi se v otroška leta bi vrnili.

Potem pride tista mladost,

ki te nekako vodi v starost.

A tega si ne želiš,

ponovno nazaj v otroštvo hitiš.

NEA ZAJC, 7. A

ON

Le kaj bi brez njega?

Le jaz bi bila,

jaz brez polnega srca

in bolečina bi me oblila vsa.

 

Sama v kotu bi jokala,

se nikoli več ne bi smejala,

le žalost bi bila

edina težava mojega srca.

 

Nič jezna ne bi bila,

le s povešeno glavo bi odšla,

gledala bi za njim,

z njim se počutim,

kot da letim.

 

V mojih mislih on bo vedno,

a zdaj ne več v srečnih,

temveč v nesrečnih.

To mi govori srce vsevedno.

 

Mogoče ga nisem vredna,

mogoče je spremljevalka bolj čedna,

mogoče ljubosumna preveč sem bila,

mogoče le usoda me je privedla do dna.

 

Na dno oceana grem,

če bo potrebno.

Le k meni naj se vrne,

me stisne v objem

in reče: »S teboj bom za vedno!«

 

Hrbta mu nikoli ne bi obrnila

ali s katerim drugim hodila,

le njega bi ljubila

in življenje v pravljico obrnila.

LANA OGRIZEK, 7. A

PRETEKLOST – PRIHODNOST

»Stari časi,

dobri časi.

Ja, ja, lep je nanje spomin,

ki prihaja iz tišin.

Lepo je bilo življenje,

včasih pravo trpljenje.

A preživeli smo vse.

Pozna se nič, ne.

Delali smo na njivi,

otroci smo bili vsega krivi.

Ne bi se znašla takrat,

čudno bi ti bilo, večkrat.

Takrat so še z nami živeli oča.

Oh, kako je klestila toča!

Oča nam je rad pomagal,

načrte za delo predlagal …

Razjezil se je tudi.

Naj te to ne čudi.«

Tako povedal je moj dedek,

opisal čase, ko ga je spremljal medvedek.

Pravi, da naj uživam zdaj

in se učim kot le kaj.

Lepi so spomini njegovi,

nikoli negotovi.

Pripomnil pa je še to,

da ga ta pesem veseli, zelo.

ŽIVA GABROVEC, 7. B

SONČEK

Ti si moje sonce,

skupaj najinim zgodbam piševa konce.

Končno si prišel nazaj

moj sonček zlati.

Domotožje te še vedno »mlati«?

Posveti se mi zdaj!

Najini življenji sta se zapletli,

srci močno zaljubili

in novo zgodbo spletli.

Upata, da se bosta do smrti ljubili.

LARA PREDIKAKA, 7. B

SREČA

Ko imaš nekoga ob sebi,

ki ga imaš rad,

z roko v roki greš v pomlad.

Takrat se sreča smeje – tebi.

 

Gledam v nebo.

Slišim njegovo slovo,

vendar ga stisnem k sebi,

da bi za vedno ostal ob meni.

 

Ljubezen – največja sreča je.

Ker imaš nekoga rad,

ki ti daje upanje

in ti pomeni vse!

LANA OGRIZEK, 7. A

SREČA

Sreča se z nesrečo kuje,

včasih žaluje ali veselo obdaruje.

Če srečen si,

lahko osrečiš pol sveta.

Druga polovica srečo že ima.

Osreči te nekdo,

ki ti pri srcu je – zelo.

Polepša ti dan.

Nisi več zaspan.

Si razigran.

Od glave do pet z ljubeznijo obdan.

NEA ZAJC, 7. A

UČENJE

Učenje je večno,

včasih zelo tečno.

 

Ko zvezki se prikažejo na moji mizi,

kar glava me peče.

Pomislim:

če ne bom se učila, sem v krizi.

Vendar ura nič ne reče.

 

Vsa modra sem že od penkala,

a še kar nič ne znam.

Čeprav učiteljica vse razložila je nam,

je moja glava še zmeraj polna vprašanj.

LANA OGRIZEK, 7. A

VIDIM, SLIŠIM

V gozdu slišim petje,

zunaj sije poletje.

 

Tam stoji kuža,

tam stoji slon,

ki je velik kot luža.

Slon je kot balon.

 

Tu je hud mraz.

Sedim v veliki bedi

med samimi sosedi.

Samo eden ima lep obraz.

ALEX KAUČEVIČ, 7. B

VSE

Kaj sploh je vse?

Kaj je to?

Je veliko zelo

ali pač nekaj je?

Vse je beseda

nasproti nič

in je kič,

če se je nekdo zaveda.

Lepo bi bilo imeti vse,

ker je to mogočna beseda,

ki se je nihče ne zaveda,

ker tako velika je.

Nihče ne ve,

kako je velika,

ker je vse.

Ker je velika slika …

ŽIVA GABROVEC, 7. B

 

VSI SMO DRUGAČNI

Vsak je drugačen.

Nekateri so majhni,

drugi veliki,

okrogli in ravni …

Vsak sam se mora imeti rad:

tako star kot mlad.

Vsak je poseben

in na svoj način čeden.

Popolnih ljudi na svetu ni

in kar je še bolje:

zato smo lahko vsi dobre volje.

Nepopolnost.

Ravno ta nas dela popolne,

tudi tiste najbolj bolne.

Vsi smo drugačni.

Nekateri so siti, drugi lačni.

Pa revni in bogati.

A vsi smo v srcih lahko zlati.

ZOJA TOPOLOVEC, 9. B

ZLATA PRETEKLOST MOJEGA DOMA

V majhni stari hiški,

ob kateri žvrgolijo ptički,

sedi na gugalniku starka

in ves svet se ji zdi kot barka.

 

Mladostniške zgodbe pripoveduje,

spomine snuje.

V prav vsako temo se vživi,

poje pesmi iz mladih dni.

Glasno in veselo.

 

Vaški kurent se vanjo je zaljubil.

Prisegel je, da večno jo bo ljubil.

Sledila kmalu je poroka,

še danes se ji svetlika roka.

 

Mati jo je učila peči kruh.

Ona res ni bila od muh.

Šivala je rjuhe iz lana,

večkrat je ob tem bila zaspana.

 

Stari oče je ljubil koline.

A pravi, da vse prehitro mine.

 

»Včeraj sem bila še mlada

pa ajdovo kašo  sem imela rada …«

Nato oko se zarosi,

po licu solza se spusti.

 

»Mladost prehitro mine …

Tako kot zima,

ki s kurenti izgine…«

Doda in k peki krofov se poda.

LARA PREDIKAKA, 7. B