Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 23.06.2017

pretežno oblačno
Ponoči bo pretežno jasno. Najnižje jutranje temperature bodo od 14 do 19, na vzhodu do 22 stopinj Celzija.
18°C | 36°C
sobota, 24.06.2017
18°C | 34°C
nedelja, 25.06.2017
20°C | 29°C
ponedeljek, 26.06.2017
16°C | 30°C
torek, 27.06.2017
17°C | 30°C
Opozorila
Četrtek, 22.6.2017 ob 19h
Sredi dneva in popoldne bo v večjem delu Slovenije velika toplotna obremenitev.
18°C
36°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Šolstvo Osnovna šola

VRTILJAK USTVARJANJA


OSNOVNA ŠOLA

| |
18.05.2017      10:54
A A

VRTILJAK USTVARJANJA



Deli:

PUSTOLOVŠČINE LETOŠNJEGA POLETJA

 

Poletje se začne z najdaljšim dnem in najkrajšo nočjo. To je kresna noč, noč velikega ognja, ki ima poseben čar in posebno moč. Najdeš lahko zaklad, lahko si neviden, še dedek lahko postane otrok … Povedala vam bom, kaj se je zgodilo letos …

Šla sem na počitnice k dedku. Že ko sem vstopila v njegovo hišo, je zaklical: »Pa si le prišla!« Objel me je. Po dolgem klepetu sva se preoblekla v kopalke in odhitela proti morju.

Dedek je doma v Portorožu, zato vsake poletne počitnice preživim pri njem.

No, ko sva prispela do vode, sva najprej postavila šotor, nato sva se okopala. V morju sva iskala školjke. »Tisti, ki jih bo nabral manj, plača sladoled!« sem zaklicala. Zmagal je seveda dedek, a vseeno je on kupil sladoled.

Ko se je stemnilo, sva šla praznovat kresno noč. To je bilo zelo zabavno! Ob ognju so si vsi meščani pripovedovali zgodbe. Iz njih sem se veliko naučila. Ugotovila sem, da ima ta ogenj veliko in posebno moč, saj so vsi pripovedovalci prijatelji.

Naslednje jutro sva za zajtrk pila mleko in jedla kruh, ki ga je spekel dedek. Teknilo mi je. Po zajtrku sva odšla k obali.

»Si za to, da greva iskat zaklad?« me je vprašal dedek. Privolila sem. Vzela sva potapljaško opremo in odšla proti morskim valovom. Plavala sva zelo visoko nad morsko gladino. Naenkrat so se privalili visoki valovi! Začela sem se potapljati. Niti zakričati nisem mogla. Nato sem končno lahko zadihala. Bila sem v dedkovem naročju, na varnem.

Dedek je moj junak. Priplavala sva do obale. Tukaj sva snela potapljaško opremo in se osušila. Hotela sva še ostati na plaži, zato sva iz mivke začela graditi gradove. Zatem sva si privoščila kosilo v fini restavraciji. Jedla sva makarone s sirom. Seveda nisva pozabila na sladico. Princeski, tako se reče sladici, sta nama teknili.

Še zadnjič spim pri dedku. Odločila sem se, da bom spala kar ob njem, v njegovi postelji.

Noč je hitro minila. Za zajtrk sva jedla kosmiče. Naenkrat zazvoni telefon. »Prosim?« vpraša dedek. Klicala je moja mama. Čez pet minut naj bi prišla pome.

V tistem trenutku sem si zaželela, da bi z dedkom postala nevidna.

Mama je že tu! Dedka sem močno objela. »Rad te imam, moja majhna kraljična,« je rekel v slovo. Odvrnila sem mu: »Tudi jaz tebe, prihodnje leto zopet pridem, obljubim.«

Dedku so po licih začele teči solze sreče. Sedla sem v avtomobil, še pomahala dedku v slovo in se odpravila domov.

To so bile moje najboljše počitnice v življenju. Nikoli jih ne bom pozabila.

LARA PREDIKAKA

 ČAROBNA KRESNA NOČ

 

        Poletje se začne z najdaljšim dnem in najkrajšo nočjo. To je kresna noč, noč velikega ognja, ki ima poseben čar in posebno moč. Najdeš lahko zaklad, lahko si neviden, še dedek lahko postane otrok … Povedala vam bom, kaj se je zgodilo letos.

     Kot vsako leto smo tudi letos na ta dan odšli na Ptuj  praznovat kresno noč. Čisto sem pozabila! Da se vam predstavim. Moje ime je Manca. Toliko  nas obstaja, da naša imena lahko prešteješ na prstih ene roke. Pisati še ne znam, zato je to nalogo dobil moj očka, ki piše po mojem nareku.

 No, ko smo s starši odšli na praznovanje kresne noči, sta se, odkar pomnim, oči in mami družila s svojimi prijatelji, tako da sem se jaz silno dolgočasila. Dovolila sta mi, da malo raziščem bližnjo okolico. Starša mi vse dovolita. Ker sem še za enkrat edinka, mislita, da je tako prav. Mene njuno mnenje prav  nič ne moti. Ko sem raziskovala to prelepo mestece, sem nenadoma v grmu zaslišala šumenje in rahel moder blišč. Nerada priznam, a bilo me je malo strah. A radovednost me je premagala. Morala sem pogledati, kaj je. Odmaknila sem veje ter liste in zagledala nekakšen čarobni portal. Skozenj sem potisnila roko in portal me je posrkal vase.

 Padla sem na trda tla. Znašla sem se v čisto drugem svetu. Tu so živeli čisto drugačni ljudje oziroma bi lahko  rekla kar bitja. Bili so majhni, visoki približno le 90 centimetrov.  Bili so zanimivi in kar prisrčni. Malo so bili kosmati. Dlako so imeli različnih barv, na primer modro, roza, vijolično, rumeno, zelo …  Posebnost pa so bili mladiči. Ti so imeli po trebuščkih narisane različne vzorčke. Kakšne spiralice, polžke, vrtinčke in podobno. Mehak porisan puhek se šele pri desetih letih spremeni v enobarvno dlako.  Govorili so enak jezik kot mi. Slovenščino. Enemu izmed vaščanov je bilo ime Riki. Ta mi je predstavil svojo vasico.

 Na začetku me je vprašal, koliko sem stara. Povedala sem mu, da pet let, torej me je moral peljati na »tetovažo«, da nisem preveč izstopala, saj so se nekateri  prebivalci drugačnih bitij bali. Dobila sem tatu, ki se spere s pranjem. Bil mi je zelo všeč. Nekaj posebnega. Nekaj drugačnega. Moj ogled se je nadaljeval. Zelo všečne in zanimive so bile njihove hišice. Bile so majhne,  prav tako kot oni. V Rikijevo hišo sem lahko vstopila. Strop je bil še zame kar nizek. Morala sem se skloniti, da  zopet ne bi dobila buške. Kako sem dobila prvo, vam povem kdaj drugič. V hiški je bilo vse lepo pospravljeno. Niti pikice prahu. To je zame ugodno, saj sem namreč na prah alergična.  Prav prijetno in toplo mi je bilo. Ne bi me motilo, če bi še nekaj časa ostala. A moja pot se je nadaljevala do njive. Na to so bili posebej ponosni. Njivo so pridno obdelovali tukajšnji kmetje. Namreč imeli so ogromno, zelo lepo rdečo vrtnico. To je  bil očitno razlog, zakaj mi je Riki o tem delu predstavitve ogromno pripovedoval. Vsi so si vloge lepo porazdelili. Eden je vrtnico zalival, drugi je rahljal zemljo, tretji je pulil plevel, četrti je grabljal odpadle liste in tako dalje. Zgleda, da so se v tej vasici vsi razumeli. Če so hoteli težave odpraviti, so se le pogovorili. Organizacija je bila resnično na vrhuncu. Škoda, da ni tako tudi pri nas. V »resničnem« svetu. Pri nas so zaradi nesporazumov prepiri in še hujše stvari. Celo vojne.

 Razmišljala sem tudi o svoji družini. Tudi pri nas ni vse tako popolno, kot se zdi na prvi pogled. Takrat sem se spomnila, da očija im mami po vsej verjetnosti  že skrbi zame. Vprašala sem, kje je izhod. A rekli so, da ne vejo za izhod. Da moram to vedeti jaz. Planila sem v jok. Razmislila sem o celotnem dnevu. To je videl poglavar njihovega klana. Prišel je do mene in se čisto rahlo dotaknil mojega čela. Zbudila sem se. Doma. V postelji. Najprej sem mislila, da sem le sanjala, a po trebuhu se mi je še vlekla sled modre črtice, ki je peljala v polžka.  Torej se je vse to zares zgodilo. Očitno sta me starša našla ležati pri grmu, ko sem zaspala.

    Naučila sem se, kako urejati stvari, da vedno ne morem imeti prav in da je prav, da mi drugi pomagajo. Ko bom odrasla, se bom teh nasvetov  zagotovo držala. Mogoče bom postala predsednica države in uredila boljši svet. A počakajmo in kmalu bomo videli, kam me bo prinesla prihodnost.

NEJA KUPČIČ

SANJE

 

Sanjam,

v domišljijo zajadram.

Tam vse čarobno se zdi,

nobeden ne spi.

Ljudje po zraku letijo,

ptice spodaj po nogah hitijo.

Se ničesar ne bojijo.

V svetu domišljije je vse lepo.

Kaj še čakamo?

Zapodimo se v domišljijo to!

Nekaj neverjetnega se godi.

Pridite pogledat vsi!

Vse, kar zamisliš si,

tam lahko se ti zgodi.

Prav vse tako čarobno se zdi,

nikomur se ne »spi«.

Posebno ne zdaj,

ko pridem v ta raj.

Iz pipe teče čokolada,

črna, čisto prava.

Oblaki iz sladkorne pene so,

beli in rdeči se mešajo.

Vsi ljudje veseli so,

nikoli ne jočejo.

Ne morem verjeti,

da se to meni dogaja.

On prihaja!

Za vedno zapomnite si

znak neskončnosti ter čarobnosti.

NEJA KUPČIČ, 7. B

ČE …

 

Kaj bi bilo, če bi živali govorile?

Vsem bi se zdele mile.

Ah, kaj? To ni nič.

Če bi letele, bi postale kič.

 

Kaj bi bilo, če starši ne bi govorili?

Otroci bi vse po svoje storili.

Brez njih bi venomer jokali

in se kislo držali.

 

Kaj bi bilo, če samorogi bi obstajali?

Deklicam bi nagajali.

Nekaterim bi se sanje uresničile

in mavrice bi se kopičile.

 

A tudi zdaj je vse lepo,

le včasih malo slepo.

Zakaj le bi jokali

brez samorogov in govorečih živali?

ŽIVA GABROVEC, 6. B

VSEMOGOČNO DREVO

 

Vsemogočno drevo!

Povedati ti moram to,

da te brez domišljije ne bi bilo.

 

Domišljija te moja je ustvarila,

mogoče se najde še kdo.

Kdo, ki ima vsemogočno drevo.

 

Domišljija torej tvoja mati je,

ona ve vse,

četudi kaj nemogoče je.

 

Pozna stvari, ki jih na svetu še ni.

Stvari, za katere ne vemo

niti jaz niti on in niti ti.

 

A drago moje Vsemogočno drevo!

Brez tebe te pesmi ne bi bilo.

Vsi imamo možnost za domišljijo to.

 

Komaj čakam na mesec maj,

ko na tebi videti bo marsikaj,

ko v šoli ne bo več raj.

 

Poleti, moje drago drevo,

na tebi polno sadja bo.

Čeprav si le izmišljeno.

 

Toda ničesar se ne boj,

saj ves svet z domišljijo je obdan.

Oba sva s teboj vsak dan.

GAJ BREGANT, 7. B

ZAPRI OČI

 

Zapri oči,

odpotuj v svet sanj.

Ni daleč do noči.

Le daj, le odleti vanj!

 

Kaj bi sanjaril o tem svetu,

ko lahko svojega kuješ?

Zakaj bi vse to iskal na netu,

saj lahko v domišljijo odpotuješ?

Kaj bi v glasovih iskal,

glasovih preglasnega sveta?

Zakaj bi poslušal ta hrup,

ko pa je domišljija prelepa?

 

Kako?

Oči imaš zaprte?

No, sedaj le kar odpotuj.

Nič vprašanj s kako.

Oči so zaprte,

duri v sanje odprte.

Četudi rojstni dan ni,

torta se dobi.

Pojdi po stopnicah,

pelji se s preprogo,

leti na zmaju,

vzemi še soprogo!

Tukaj ni časa,

zato ga ne zmanjka,

ura ne teče,

kazalec spi v tišini.

Ne, to ni zanka,

si v najvišji višini.

 

Kaj vse bi dal,

da bi tukaj ostal!

Ampak čaka me šola. Av!

Da, vem, pravi bav bav.

ALEN KOREZ, 9. B

VEČNOST …

 

Nekaj imam v glavi.

To nisi ti,

to je domišljija,

ki ne boli.

 

Večnost v ljubezni,

večnost v življenju.

Nekateri to preživijo,

drugi o tem hrepenijo.

 

Mislim na svet.

Brez skrbi.

Mislim na svet

velikih luči.

 

Tam, kjer sem te srečal …

Tam je moj kraj.

In tam sem našel srečo

in upam, da še kdaj.

 

Vendar zakaj?

Mislim le na naju?

Zakaj si predstavljam,

da sva v raju?

 

Upam, da kdaj …

Te še objamem.

V moji domišljiji

ni prostora za rane.

 

Komu v začetku

pesmi sem lagal?

Nate ves čas mislim,

več bolečine ne bom premagoval.

 

Ljubezen?

To je moja domišljija.

In brez nje?

Je moje življenje melanholija.

JAŠA KOVAČIČ, 9. B

MOJ DAN

 

Moj dan je lep,

ko jem koket.

Odpravim se na letalo

in začnem polet.

 

In kam grem?

Tja, kjer se najbolj blešči,

v jasne dežele tri.

A tam me On ulovi.

 

A On ne more mi nič.

Le kdo ga bo poslušal?

Potisnem ga stran

in odletim v moj hram.

 

Kje je moj hram?

To je mesto Amsterdam.

Kaj počel bom tam?

Nič, saj svoj dom imam.

 

Vseeno, kam bom šel.

Amerika, Nemčija, Rusija …

Najboljša je Slovenija,

ki je moja domovina.

VIT KRTALIĆ VREČKO, 9. B

INVAZIJA SADJA

 

Invazija sadja se začne,

ko človek nad sadjem razjezi se.

Sadje takoj pripravi se,

da vrne udarce vse.

Takoj v domišljiji oživi,

proti ljudem že hiti.

Banana v roki čebulo drži,

solzne oči dobimo vsi.

Lubenica se zakotali,

kot krogla se zapodi.

Lepo ravnajmo z dobrotami,

sadje nam nič zlega ne želi.

Dobre okuse nam podari.

DANIJEL ČERVEK, 7. B




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kidričevo!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!



Bodite prvi pri oddaji mnenja.