Na natečaj za 36. Roševe dneve, literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol, se je letos prijavilo 44 mladih literatov iz vse Slovenije (sodelujočih 27 osnovnih šol in 34 mentorjev). Mladi ustvarjalci z branjem in pisanjem artikulirano obvladujejo svoja čustva, so subtilni opazovalci sveta in dogajanja. Še vedno ostaja pogoj za prijavo na natečaj le eden ali dva učenca na posamezno šolo, po izboru šolskih mentorjev in mentoric. Na letošnjem natečaju je sodelovalo 7 avtorjev in 37 avtoric; od tega jih je 20 poslalo prozna besedila, 23 pesmi, prispelo pa je tudi eno dramsko besedilo. Strokovno komisijo sta sestavljali Neli Kodrič Filipić, sodobna mladinska pisateljica, avtorica romanov in slikanic za otroke ter scenarijev za stripe, in Barbara Korun, pesnica, dobitnica Veronikine nagrade (2011), lektorica, dramaturginja in mentorica številnih literarnih delavnic. Obe članici komisije sta večkrat prebrali vsa besedila in naredili končni izbor.
Izbrani mladi avtorji bodo sodelovali na enodnevni literarni delavnici, ki jo bo vodila Neli K. Filipić. Na srečanje so vabljeni tudi mentorji izbranih literatov ter v istem času tudi na posebno delavnico pod vodstvom Barbare Korun.
Med dvajsetimi avtorji, katerih besedila bodo objavili v zborniku, je s poezijo tudi Tobija Lakić iz 9. a.
Iskrene čestitke!
Mentorica Sonja Lenarčič
Mogoče kdaj, nekje …
Morda nekje, nekoč, nekdaj
se vila bo dolina,
polna kruha, masla, mleka
ter klobas, mesa in vina.
Vijugala bi sem ter tja,
čez gore in hribovja,
polna sladkih jabolk,
hrušk in drugega sadovja.
Mogoče vendarle zares nekje
obstaja takšna „šuma“,
ki blagodejno učinkuje
na prečiščevanje uma.
In mogoče v tej šumi
lahko najdemo medveda,
ki ti ponudi meda
in te prav prijazno gleda.
In kaj če res nekje
teče taka čudna reka,
ki teče navzgor po strugi
in se gravitaciji odreka?
Teče gor in gor na hribe,
gor vsepovprek.
Zakoni fizike so zanjo
le navaden ljudski rek.
Zakaj pa ne bi raslo kje
magično drevo življenja,
ki reši te vseh muk,
bolečine in trpljenja?
Ki spremenilo bi preteklost
in popravilo napake,
napake vseh vrst,
tiste, takšne ali take.
In upam, da se bo nekoč
človeška rasa prebudila,
da bo enotno kot en narod
združeno naprej stopila.
Saj gremo s čisto vsako vojno
korak nazaj v zgodovini;
če se bo to nadaljevalo,
bomo počasi spet le opice v votlini.
LUZER
Kdo od tamalih
vzel me bo resno,
ko mu povem,
da sem v šoli pesmi „pesno“?
Ne cingla ne ringla,
v denarnici nič.
Živim brez denarja,
moj lajf je zanič.
Me mama je učila,
ne znam bit' kot ona.
Nič nisem dosegel,
sem luzer, sem mona.
Potem sem jo videl,
b'la je kot iz sanj,
enake nobene
jaz ne poznam.
Ne vem točno kako,
ampak me je vzljubila,
po čudnem naključju
se z zgubo poročila.
Zdaj imava otroka,
prelepega sina.
Druz'ga ne rabim,
smo družina,
name dovolj bo spomina.
