OH, TI MEDMETI!

STRAH

Pssst!

Noč je strašna, temna,

polna nevidnih stvari.

Med mano in tabo

se to govori.

Šummmm!

Zvoki vetra.

Otrokom ne pustijo spati,

zapreti oči

in sladko sanjati.

Noč, ki jo tema pripelje s seboj!

»Oh, ni me strah,

saj sem heroj!«

»Naj gre vse v pozabo,«

si misliš

in že zapiraš oči,

medtem ko nekdo v sobi tiči.

Nea Zajc, 9. a

DECEMBER

Ooooo! Poglej, zunaj že sneži!

Na ulicah se prižigajo luči.

Ravno ura odbila je štiri,

pa vendar se zunaj temni.

Lara Podgoršek, 9. a

ZIMA

Že prišel je čas,

ko jesen se poslavlja od nas.

Menda bo hladneje,

dež moči veje.

»Lej!«

zakliče otrok,

ko zagleda sneg.

Ah, to je zanj šok!

Celo sonce pozimi posije – že kdaj.

Toplino dobimo tedaj.

»Joj!«

se zasliši, ko ta zapusti naš kraj.

Ko marec naokrog prihiti,

takrat zima nas zapusti.

Menda pride naslednje leto naokrog.

Oh, to bo spet šok!

Nika Lozinšek, 9. b

JESEN IN ZIMA

»Štrbunk!« je padel kamen v vodo.

»Oh!« je zavpila starejša gospa.

A vnuk se je prešerno smejal - močno

in babica je prestrašena bila.

»Hov, hov!« lajal je sosedov pes.

»Muuuu!« je krava mukala.

»Tra tra tra,« se oglaša kosilnica.

Tudi listje je šumelo,

tiho je padal dež,

menda vse je jeseni cvetelo,

a bližal se je mraz.

In zima bo prišla,

konec bo sprehodov in dela,

otroški smeh odzvanjal bo:

»Ha ha ha ha ha ha!«

Rozalija Lia Muršec, 9. b

NEKAJ JE V HIŠI

Ojoj! Le kaj se dogaja?

Ti šment!

Nekdo mi po hiši razgraja!

In  buuuuum!

Zasliši se pok.

Mislim, da ni otrok.

Nekaj na podstrešju se zasliši.

Brž! Hitro pridi z menoj!

Mislim, da stvor preti moji hiši.

S podstrešja se oglasi:
»Čiv čiv!«

Skozi okno odleti.

Ptica je razgrajala,

meni nagajala.

»Ha ha ha!« sem se zasmejala,

brez strahu zaspala.

Tia Premužić, 9. B

TINKA

»Oh!«

se zasliši izza ovinka,

kjer je skoraj vedno Tinka.

»Fuj, krastača!«

zakriči na ves glas.

»Hvala bogu, da ni kača,«

se sliši v sosednjo vas.

Tinka izza ovinka

vendarle zbeži,

krastačo samo pusti.

»Uh, me je prestrašila!«

Tinka zadihano mami govori.

»Res, dobro me je ustrašila,«

večkrat ponovi.

»Ah, Tinka!

Ne vidiš, da delam?

Slišala sem te izza ovinka.

Lej, dovoli, da gradivo predelam!«

Tinka v sobo odhiti.

»Cin cin cin!« zazvoni.

Hoče pozabiti na tesnobo,

k piskajočemu telefonu pohiti.

»Ti sploh ne veš, smrk,

kako me je prestrašila,

oči so zaznale kar mrk.

Smrk, preveč me je ustrašila.

»Mhm, mhm, štekam!«

odgovor dobi,

že pogovor gre tja,

kjer so dobre stvari.

Živa Gabrovec, 9. b

ZVEZDE

Joj!

Kako zvezde majhne so!

V njih vidiš čisto zlato.

Eh, prešteti jih ne gre!

Ah, poglej, tukaj je še ena!

Ja, zdaj pa sem že!

Lej, zvezde pomembne so,

saj čutiš jih zelo!

Stella Nemec, 9. a