IZGINOTJE URŠKE
Ljudje niso imeli pojma,
kaj z Urško bode,
a so vedeli, da ji je gorje.
Tuhtali so in tuhtali,
vendar niso prav ničesar natuhtali.
Tu in tam se je pojavil kakšen mož,
misleč, da Ljubljanici je kos.
Vsi bedaki,
ki so menili, da so junaki,
so skočili,
da bi zalo damo rešili,
a so vsi slej ali prej utonili.
Medtem pa se je v vodi marsikaj godilo …
Urška je jokaje sledila povodnemu možu
in ni mogla zadrževati več sape,
da bi ne dihala iz globin strupene hlape.
Tedaj so se pojavila vrata jeklena in
Uršika ni mogla nositi več bremena.
Kaj notri je, Urške prav nič ne zanima,
vendar vstopiti mora, druge izbire nima.
Urška še tako gleda postrani,
podvodne palače se brani.
Povodni mož stal ji je ob strani,
češ: »Kaj bi lahko ponudil mladi dami?«
Pa vendar Uršika zala ne odgovori,
še nikoli v življenju podvodne palače videla ni.
Prikloni se možu,
kar ga preseneti,
kasneje prisluhneta stari kaseti.
Povodni mož Urški ponudi najboljše vino,
ki so ga pridelali lansko zimo.
Urška naredi požirek,
ko se povodni mož zakrohota;
bilo ji je slabo,
a je morala spiti do dna.
Kasneje zaspi in se spremeni.
Njene oči postanejo sinje modre,
njena pričeska dobi temne kodre.
Na rokah dobila je plavuti,
noge je nadomestil rep,
kljub spancu nekaj čuti,
se sprašuje: »A so vsi tako kruti?«
Diha pod vodo,
lahko govori,
v vodi živi in ima nadnaravne moči.
V sebi zakriči – a ni nekomu podobna? –
Nima več moči, ko končno odpre oči.
Upa, da le sanja,
da je le oseba,
da še vedno odlično izgleda,
a ji ni več pomoči,
takrat resnično si želi,
da popravila bi stare grehe,
da bi izbrisala vse prikupne nasmehe,
da v jok ne bi spravila nobene žene,
da bi se držala stran od teme,
da bi se držala starih obljub,
vendar se ni držala ničesar vsemu navkljub.
Takrat ji mož ponudi roko,
da bi zaplesala,
niti za korak nista postala
in Urška se je predala.
Mia Turk, 8. b
NADALJEVANJE POVODNEGA MOŽA
Je Urška jokala
in z mladeničem še naprej plesala,
da čim prej bi prišla
do dna podvodnega sveta.
Priplesala v podvodno dvorano sta zdaj
povodni mož in Uršika zala,
ki je na ves glas jokala,
saj uničeno obleko je imela,
ki jo je drago plačala.
Sredi dvorane bil je prestol,
na katerega je sedel on, povodni mož.
Urški ponudil je zraven prisesti
in ji povedal, kar mu leži na vesti:
»Uršika draga, sploh veš, kdo sem jaz?«
In spremenil se je v podvodno pošast.
Lepi svetleči se kodri postanejo alge,
oči, prej prelepe, postanejo rdeče,
začuti v ustih zobe bodeče
in vidi Urškin prestrašen obraz.
V njej ni nikoli več bilo sreče,
saj pod vodo ujeta
ni videla več kopenskega sveta.
Taja Bingo, 8. b
