MIHOVA NAGRADA
Miha Vaupotič je učenec 9. razreda in veliko literarno ustvarja. Lotil se je teme natečaja ob Tednu možganov in razveselil se je nagrade – vstopnice za ogled Postojnske jame in vstopnice za ogled Hiše iluzij.
Kapitan in ladja
Zgodba 4 ...
Zopet se prepusti, saj tako ni druge izbire. Ko že misli, da bo obžalovala odločitev, pade skozi plašč sluzaste slaščice in pristane na travniku. Ampak na tleh ne raste trava, pač pa špičaste rožnate strukture, zato hitro odskoči na noge. Ozre se okoli sebe in vidi čudne podobe. Ovce in ovni raznih barv se mirno pasejo na polju, kot da ne bi nihče ravnokar prikričal z neba. Z užitkom meljejo rožnate kamne. Pika je po dolgi poti sestradana, a z mukami poskusi »travo«. Sladka je. A trda. »Zanimivo, kristali sladkorja sredi polja,« si misli. Ko se že želi uleči po obilnem obroku, se spomni, da so tla še vedno bodice. Ozre se okrog sebe. V daljavi zagleda čudno podobo. Je to ... drevo? Pika je bila res izčrpana in je rabila počitka. Zato je poskusila splezati na drevo. Toda vse veje so bile pretanke za počitek. Zato je plezala više in više. Čez čas se ji je zazdelo, da pleza podzavestno in da je neskončno ujeta v tem.
Nato se je predramila. Pod drevesom. »Ampak, a nisem ravnokar splezala na drevo; si misliš?« je rekel čuden glas. Pika pogleda v levo. In desno. V zblojenosti pogleda na drevo. A tik ob njenih nogah čemi čudna, kosmati žogi podobna zadeva. »Živijo! Jaz sem Fredi, temu tukaj pa domačini rečemo Drevo Za Telo. Plezaš po mrežah svojih možganov in odkrivaš povezave s svojim telesom,« reče postava. Pika gleda okroglega kosmatinca, kot da ni še nikoli videla nevrinuma. Razmišlja, ali naj mu zaupa, ter ali naj se spet povzpne na drevo. Pomisli. Razmisli. Premisli. In začne plezati. Povzpne se do prvih vej, ki le zakrivajo notranjost. Nato lahko, za razliko od prej, s koncentracijo pride do debelejših vej. To je koordinacija. Kakor hitro premakne vejo, se premakne njena roka. Ali noga. Ali pa se ugrizne v jezik. Slej ko prej na novo spozna vse gibe ter napreduje do čutil, kjer pleza posebno previdno, da česa ne pokvari. Pa do hormonov, kjer se ji skoraj zmeša, preko raznih povezav in pojav. Na koncu pa prispe do Srca Drevesa. Zakaj mu rečejo srce? Saj tudi mi pravimo, da imamo dušo v srcu, četudi je v možganih. Tam je videla vse svoje lepe spomine, svojo dušo in karakter. Tako se je zamislila nad samo sabo ter človekom kot samim. Nato je spet začela plezati v neskončnost ...
»Pika! Kaj pa počneš? Pridi, gremo domov, pozno je že.« Pika ne ve, kaj se je zgodilo. Ni premočena. Potipa po žepu. Kovanec. Prav poseben. Z grbom drevesa, prav takšnega, po katerem je plezala. In še nekaj, trdega. Ostrega. Kos sladkega kristala z neskončnih polj. Kot da je vse bilo res, ne le iluzija.
In vsako noč odtlej se posvetuje s kapitanom svojega telesa kot ladje; s svojimi možgani in zavestjo odkriva nove povezave, s tem spoznava najpomembnejši in hkrati najzahtevnejši gradnik svojega telesa – SEBE.
Razveselil se je dopisa:
»Z veseljem vam sporočamo, da je bila vašemu učencu dodeljena nagrada letošnjega natečaja Tedna možganov, ki poteka pod okriljem SiNAPSE.
Nagrado prejme:
Miha Vaupotič, 2. mesto v kategoriji individualnih izdelkov 3. triade.«
Iskrene čestitke, Miha!
Tvoja mentorica Sonja Lenarčič
