KIDRIČEVO V NOVI PREOBLEKI

    Živeli so trije otroci. Ema, Nik in Teja. Živeli so v kraju Kidričevo.
    V šoli je Ema dobila nalogo, da mora pripraviti in predstaviti opis svojega domačega kraja. Vanj je vnesla le osnovne podatke. »Kidričevo je občina, v katero spada 18 krajev. Njen zdajšnji župan je Anton Leskovar,« je govorila Ema svoji mami. »Misliš, da bo dovolj besedila?« je vprašala mamo. »O svojem domačem kraju lahko poveš več. Naj ti pomagata Nik in Teja,« je rekla mama Emi. Ema je jezna odšla v sobo. Niku in Teji je popolnoma prepustila svoj plakat. Ona je želela narisati le grb.

   Po spletu je poiskala spletno stran. Narisan je bil grb, zraven njega pa prazno polje za geslo. Ema ga je po uri poskusov ugotovila. Vpisala je število prebivalcev leta 2002. Geslo je bilo: 6502. Z geslom se je odprla druga spletna stran. Na veliko je pisalo: Resnica o trojčkih. Takoj ko je Ema to prebrala, je računalnik ugasnil in izpisalo se je: NE DRZNI SI!

 Ema je poklicala soseda Tonija, ki je izsledil lokacijo spletne strani. Pika se je nenehno premikala, na koncu pa je obstala na morju. Najbližji otok je bil oddaljen točno 6502 metrov. Ema je opazila podobnost. Čez točno eno uro se je lokacija spremenila. Pokazala je na sosedovo hišo. Bila je prazna že več let.

    V njej je pred leti živela družina s tremi otroki. Ime jim naj bi bilo Niko, Tina in Eva. To je zelo podobno njihovi družini! Zato se je Ema odločila, da vstopi. Luč se je prižgala in vrata so se zaklenila. Prikazala se je ura in pod njo so bila zapisana različna vprašanja.

1. Kako se imenuje ta kraj?     » Kidričevo,« je rekla ponosno Ema.

2. Koliko krajev je v občini Kidričevo?    » Hm, 18,« je rekla.

3. Katerega leta se je ustanovila občina Kidričevo?   »Hm. Le katerega leta? Joj, že vem! 1. januarja leta 1995!« je ponosno zaklicala Ema. Ura se je ustavila in luč se je ugasnila.

   Zasvetila se je pot v klet zgradbe. Na stenah so bile slike pomembnih dogodkov v občini Kidričevo. Na tleh je bil grb in okoli njega trije kostanjevi listi. Ko je enega od njih premaknila, se je zasvetila ura. Imela je deset sekund časa, da pravilno razporedi liste. Uspelo ji je. Povzpela se je po stopnicah in zaslišala težke korake. Prihajali so iz dnevne sobe na koncu hodnika. Na stenah v hodniku so visele slike trojčkov. Emi se je zdelo, kot da bi gledali vanjo. Naenkrat je ena od slik padla na tla. Ema se je zelo prestrašila. In odprla je vrata v sobo.

    V sobi so se skrivali Toni, mama, Nik, Teja, njena učiteljica in trojčki. Vsi so jo presenetili. Ker sama ni želela pripovedovati o svojem kraju, se je njena učiteljica odločila za bolj avanturistično pot. Trojčki so ji povedali, kako  so ponosni nanjo in da so veseli, ker je to dogodivščino doživela ravno v njihovi hiši.

   Od takrat Ema veliko ve o svojem domačem kraju in je vesela, da živi v njem. Čeprav je Kidričevo dokaj majhno naselje, je v njem še veliko dogodivščin, ki jih je potrebno raziskati.

Neja Vogrinc, 6. a

MOJA OBČINA

  Kraj Kidričevo, kot ga poznamo danes, ima bogato zgodovino. To se bo izkazalo že ob krajšem sprehodu skozenj. Po celem kraju vas vodijo table 'po poti zgodovine'. Kidričevo pa nima že od nastanka takega imena. Najprej je bil to avstro-ogrski Sternthal, nato se je preimenoval v Strnišče, ki je dandanes sosednji kraj, nazadnje pa se je poimenoval Kidričevo po Borisu Kidriču.

Prebivalcev Kidričevega in okoliških krajev se je oprijel vzdevek Šumarji, saj je pred nastankom kraja tukaj dejansko bila 'šuma' (šuma je po domače gozd). Je pa ta kraj Kidričevo danes tudi središče občine Kidričevo.

  Slovenija je med čistejšimi državami, občina Kidričevo pa verjetno med čistejšimi občinami v njej. Razen zgodovinske preteklosti ni preveč turistično zanimiva. Je pa res, da imamo veliko gozda, v kraju Kidričevo dva parka, ogromno ljudi se odloča za poroke v restavraciji Pan …

  Grb občine Kidričevo je zeleno-bel ščit s tremi kostanjevimi listi. Pomen tega, da imamo svojo občino in grb, je težko opisati. Recimo: mi živimo v Evraziji in smo srečni, da smo samostojna celina Evropa, neodvisna od Azije. Tako smo tudi mi srečni, da smo člani svoje občine, ne pa npr. občine Ptuj.

  Kraj je zanimiv, otroci imamo vse, kar potrebujemo. Imamo košarkarsko, nogometno, odbojkarsko ter otroško igrišče in svež zrak. Četudi so igrišča (razen otroškega) na šolski posesti, so dostopna kadarkoli. V domačem kraju sta pa tudi dve trgovini, da nam ni potrebno iti na Ptuj/Maribor, ko nam zmanjka kruha. Včasih je tu bilo tudi kopališče.

  V tem kraju in občini je zelo lepo in mirno.

Miha Vaupotič, 6. a

SKRIVNOSTNI KRAJ

V glavi mi je vedno bolj odmeval glas kregajoče se učiteljice nad mano. Ja, prav ste slišali, nad mano. Ker tega nisem in nisem mogla spraviti iz glave, sem se odločila, da grem na sprehod z mojo psičko.

Mami sem napisala listič in ga prilepila na hladilnik, saj nisem hotela, da me tudi ona krega. In tako sva odšli. Postalo mi je že »tečno« hoditi. Nato  pa sem zagledala tunel. V njem je bilo polno nekakšnih slik. Kmalu sem zagledala konec tunela. Na samem koncu  je pisalo: Zgodovina mesta Šterntal oziroma po novem Kidričevega. Zraven so bila vrata. Potrkala sem nanja, a odprl ni nihče. Nato pa sem sama odprla vrata.

 Pred mano se je pojavilo mesto. To mesto se je zagotovo imenovalo Kidričevo. Imelo je veliko blokov, šolo in vrtec. Mesto mi je bilo všeč že na prvi pogled. Tudi moja psička je zalajala. Jaz pa sem se zazrla vanjo, saj je imela na sebi smetko. Nato se je stresla in smetka je padla z nje. Malo sem še pogledala naokrog in potem sem se morala vrniti domov. Odhitela sem k staršema. Najprej sta me okregala, nato pa mi sledila. Tudi njima je Kidričevo padlo v oči in tako smo se preselili tja.

In zdaj živimo prav tukaj. Mama je moj prečudovit konec spremenila v hišni pripor.

Mia Domajnko, 6. a