ŽIVLJENJE

Skozi življenje stopam.

Včasih hitro, včasih počasi.

V njem vsak dan doživim

novo pravljico.

V njem diham, opazujem, čutim.

Spopadam se z raznimi,

novimi stvarmi.

Počasi se vzpenjam

do velikih ciljev,

ki si jih zastavljam.

Obožujem sonce,

kadar lepo sije;

sneg, ki belo pada na tla.

Sovražim dež, strele in grom,

ki mi vse načrte pokvarijo.

Ja, to je življenje.

Valentina Turk, 7. a

VRTILJAK ČUSTEV

Stopam, živim …

Po ljubezni hrepenim.

Vzpenjam se na vrtiljak:

dejanj, čustev, zaznavanj …

Moja usoda se vsak dan spreminja.

Najprej je svetla in jasna …

Potem vse postane črno.

Ne vem, kaj naj še storim.

Ko zaspim, padam v temno luknjo

brez bele luči, ki bi morala žareti …

Začutila bi to srečo,

ki jo obožujem,

radost, ki jo vsem primanjkuje.

Vsako jutro, ko odprem oči …

Moje srce si zaželi,

da vse lepo se še enkrat zgodi.

Tia Jančič, 7. a

TAM, KJER ŽIVIM

Na nebu ptički žvrgolijo,

ljubezen nam delijo.

Tukaj je tudi sonček zlat,

ki nas greje in nas ima rad.

Tu so še prelepi oblaki.

Včasih dežuje, včasih sneži.

In po močnem neurju

se mavrica naredi.

Spomladi travnik zeleni,

poleti roža zacveti.

Jesen je vedno barvita.

In četudi je zares mrzlo,

se kdaj v kup listja vržemo.

In tudi če imam slab dan,

se v naravi veselim,

ker ljubim svet in okolje,

v katerem živim.

Nina Lorber, 7. a

STOPINJE ŽIVLJENJA

Ko hodim po stopinjah nazaj,

se spominjam dne,

ko sem shodila,

se na ta svet nastanila.

Spomnim se dne,

ko sem prvič zaplesala,

in dne, ko sem rekla: ata, mama.

Stopinje življenja

vodijo me v lepe dni,

polne radosti in ljubezni.

Neja Majcenovič, 7. a

SEJEM SONCE …

Sonce sije na naš planet,

ogreva ta naš drobni svet.

Skrbi, da na svetu vse bo lepo,

da zlati smeh na licih vseh otrok bo.

Upam,

da ljudje v miru bomo živeli,

se radi imeli,

da v vseh srcih ljubezen gori,

vse dni in vse noči.

Sonce treba je sejati,

z naravo lepo ravnati …

Neja Majcenovič, 7. a

PRODAJALNA GLAGOLOV

Kmetiči glagole prodajajo,

zastonj jih nič ne dajejo.

Prodajajo jih tistim,

ki jih najbolj potrebujejo,

ki ne delajo in lenuharijo.

Kmetiči glagole prodajajo,

drevesa na vrtu tudi dajejo.

Vedno še rečejo:

»Vzemite tudi moški spol,

da ne požre jih moj sovražnik – molj.«

Kmetiči glagole prodajajo,

vedno sveže nam dajejo.

Včasih rečejo:

»Ti dobri za pojesti so,

dajte jih v solato, fižol in meso.«

Kmetiči glagole prodajajo,

molju jih ne oddajajo.

Vedno hoče jih dobiti,

z vrelim oljem jih politi.

Kmetiči glagole prodajajo,

stare oblike besedam dajejo.

Ti zvečer v zaboje in klet dričijo,

nato hitro spat v hišo kričijo.

Tija Tamše, 7. a

NAGUBANO ŽIVLJENJE

Hišni prag je premražen,

starec v hiši je zgrožen.

Tiho razmišlja in se ne gane,

bolijo ga notranje srčne rane.

Vzpenja se po težki poti,

spomni se na dve siroti.

Pa ni jima kosa kruha dal,

ki ga v sosednji pekarni veliko je bilo.

Ljubil je svoje življenje,

a tako je pač »šlo«.

Spominjal se je mame in očeta,

ko je dopolnil štiri leta.

S trdo roko so ga vzgojili,

a on kot človek danes ljubi.

In šel je svojo pot.

Življenja mu je malo žal,

zdaj na leseni stopnici je stal

in svojin otrokom o tem pripovedoval.

Tukaj končalo se mu bo življenje …

Mia Domajnko, 7. a

MARKETINŠKA POTEZA

Na Zemlji obstajal tak je kraj,

kjer za besede ni bil kaj prida raj.

To je tovarna glagolov bila,

grdih glagolov, ne prijateljstva.

Teh besed ne izgovarjam,

teh besed ne odobravam.

Z lepo besedno barvo jih obarvajo

in za lep denar prodajajo.

Tija Tamše, 7. a