SPOMINI BREZ MEJA

Iskanje izgubljene bližine,

bolečina zaradi nastale praznine,

iskanje nekdaj bližnje topline,

potovanja med spomine.

 

Spomini so večni,

še posebej tisti srečni,

katerih iskrica še vedno žari,

cvet spomina nikdar ne oveni.

 

Le še ob spominih žarek ljubezni nas nasmeji,

sreča v nas se ponovno rodi,

misel na srečne dni nas vodi,

tako nas časa vrednost prehitro ne pohodi.

Zoja Kaučevič, 9. a

KO SE NAM ZDI …

Ko se nam zdi,

da se svet prehitro vrti,

do prostega časa nas vodijo

mnoge poti.

Le sprehodimo se po stezi

brez skrbi.

 

Vabi me svet knjig,

splet črk, rim,

tam si modrosti pridobim.

 

Poskrbim za dnevno dozo telovadbe,

poslušam nekoč zelo znane skladbe,

izmišljujem si nove simfonije,

znajdem se v svetu domišljije.

 

Lahko obiščem gozd,

se odpravim čez most,

si ogledam svetlikajočo se reko,

občudujem lahko čudež narave, smreko.

 

Vsak  potrebuje prosti čas,

morda zadošča že sprehod v bližnjo vas,

zasliši se radosti glas,

nasmejan je prav vsak obraz.

 

Sreča.

Zoja Kaučevič, 9. a

 

NE

Ne je vsem zelo poznana beseda,

da je včasih kar zmeda.

Včasih izraža nek odpor,

morda odraža spor.

 

Lahko je znak nasprotovanja,

splet preteklega znanja,

moč sedanjega stanja,

vpliv tedanjega načrtovanja.

 

Včasih pa je dobro reči ne,

saj se kasneje izve,

da smo se odrekli napačni odločitvi,

se morda izognili kakršnikoli izključitvi.

 

Včasih rečemo ne,

če za kakšno reč nismo pripravljeni,

če čemu ne želimo biti izpostavljeni.

 

Marsikdaj nam bo žal,

da smo nečemu nasprotovali,

a bomo to še mnogokrat storili,

staro prakso obnovili.

 

A ta beseda ni le niz črk,

ima lahko ogromen pomen za nas,

za vas.

Zoja Kaučevič, 9. a

 

POSLEDNJI SADOVI

Ta planet se počasi vase zapira,

ekosistem se z vsakim dnem podira,

lepote pod osončjem počasi malomarnost izpira.

 

Na svetu več ni notranjega miru,

le-ta s časom izpuhteva,

kot vodna para plin izpareva.

 

Sledi naravnih lepot potihoma izginjajo,

nas vsak dan na našo ravnodušnost spominjajo,

na pomoč, potrebno, opominjajo.

 

Žrtev v naravi človek sploh več ne izbira,

saj ta naravna lepota s časom le še umira.

Zoja Kaučevič, 9. a

ZAKLAD

Kaj je pravzaprav

največji zaklad?

 

So to nove dogodivščine,

ki napolnijo star grad,

ali pa metuljčki in sončni žarki

ki pričarajo pomlad?

Je to tisti čas,

ko si še mlad?

Ali pa kup denarja,

ki ga imaš tako rad?

 

Je to nova majica,

ki ti odlično pristoji,

je to mogoče nova trenirka,

ki na polici sedi?

 

Vse, kar sem naštela,

so super stvari,

saj vsak skače od sreče,

ko vse to dobi.

 

Zame pa je največji

zaklad takrat,

ko imaš nekoga,

ki te ima resnično rad.

Arandjela Horvat, 7. b

 

BREZ MEJ

Brez mej smo polni raznih idej.

 

Brez mej si svoboden

kakor ptica v zraku,

svet se zdi prav čaroben

v večernem mraku.

 

Počneš, kar se ti zahoče.

»Tega pa ne smeš,«

ti ne more reči oče.

 

Lahko letiš in ne padeš.

Lahko plavaš in ne potoneš.

 

Si brez ovir.

Mia Turk, 9. b

GAZELA O ČLOVEKU

Je lep, pokončen, pameten vladar sveta, to je človek.

Je okruten, a intelegenten in svoj narod ima, to je človek.

Kar mora, ubije, kar lahko, vzame.

Vse bi naredil, da močnejši postane, to je človek.

Ta s temno poltjo, ta s svetlo,

ta z rdečo, on z rumeno, to je človek.

Tak, ki pomaga; tak, ki mori,

tak, ki za življenje se bori, to je človek.

Drug drugega je paznik.

Sam sebi je največji sovražnik, to je človek.

Elizabeta Liza Muršec, 9. a

DRUGAČEN SEM

Drugačen sem,

ker rad imam šolo

in ker imam

prav vsakič smolo.

 

Drugačen sem,

ker jočem za štirico

in ker raje

bi imel petico.

 

Drugačen sem,

ker nekaj si želim postati,

saj brez službe,

res nočem ostati.

 

Drugačen sem,

ker pesnim rime in besede

in ker vsaka izmed njih

v mojo pesem sede.

 

Drugačen sem

od drugih ljudi,

a mene to

prav nič ne skrbi.

Arandjela Horvat, 7. b

VODA

Pri izvoru se vse začne.

Tam se pripravi

in po hribu odteče.

Ovinka, teče naravnost,

divja, se umiri.

Pada ali ne,

se izliva ali »gre«.

Pod zemljo se skriva,

teče po ceveh,

v jezerih se nabira,

se spušča po »slapeh«.

Je ključni del vseh lepot.

Življenja!

Imenujemo jo

reka, ocen, jezero.

Če je zamrznjena,

je ledena gora ali led.

Je tudi dež, toča, sneg …

Vse to je ona.

Ena sama,

močnejša od česarkoli,

le od odpadkov ne.

Teh ima preveč.

Postaja vse bolj bolehna.

Ne more zaščititi svojih prebivalcev,

pomagati si ne zna.

Ljudi, ki vodi lahko pomagamo,

in imamo to željo,

ni dovolj.

Odpadkov je preveč!

Premagujemo vodno silo,

njeno vsemogočnost,

njen ponos.

Potrebuje našo pomoč,

potrebuje ljudi!

Skupaj jo očistimo,

rešimo njene prebivalce,

njen ponos!

Dajmo!

Vrnimo ji usluge!

Elizabeta Liza Muršec, 9. a

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je eno samo in edino.

To je dober prijatelj, ki te nasmeje.

Je družba, polna norosti

in igrivih radosti …

Nič ločiti ga ne more.

Včasih prepir se zgodi,

a naslednji dan ga več ni.

Gremo skupaj v kino, v galerijo.

Ko se odseliš, prijatelja ne izgubiš.

On pride za tabo v vsako državo.

Kupiti ga ne moreš.

Kar tako se zgodi.

Jan Pišek, 6. a

PRIJATELJSTVO

Ko imaš prijateljstva močna

in oblačila »nepremočna«,

takrat odpraviš se na pot

in daš elektroniko v kot.

 

Pogledaš prijatelje svoje,

ker v življenju potrebuješ rešitelje.

In to rešitelje iz samote.

 

Pravi prijatelji ti pomagajo najti veselje.

Zato že pripravljaš zabavo,

da proslavite prijateljstvo pravo.

 

Pomagajo ti najti tudi pot do poroke.

Zdaj z njimi pozabiš na tisti elektronski kot,

se s prijatelji odpraviš na življenjsko pot.

Filip Vaupotič, 6. a

 

PRAVI PRIJATELJ

Prijatelj je pravi,

ko ti pomaga v težavi.

Te reši skrbi in nasmeh

na tvoj obraz priskrbi.

 

Prijatelj pravi te reši v vsaki težavi.

Ko slabe volje si,

te v svoj objem spravi.

Zato prijatelja nikoli ne pusti na cedilu.

Tesno ga drži v svojem srcu

in ga ne zapravi.

Eva Krajnc, 6. a

ZEMLJA

Zemlja ves čas se okoli osi vrti,

zato se izmenjujejo dnevi in noči.

Podnevi je svetlo, ponoči temno,

saj sončni žarki spat gredo.

 

Zemlja kroži okoli Sonca

skoraj tako, kot

maček okrog vrelega lonca.

Letni časi se zato izmenjujejo

in nas s svojimi dobrinami razveseljujejo.

 

Poleti sončno je zelo,

jeseni z dreves hruške padajo.

Pozimi sneži močno,

pomladi pa ptice pojejo.

Takšna je pač Zemlja,

na njej polno je življenja.

Eneja Pulko, 6. a

POLETJE

Se poletne počitnice približujejo

in nas s soncem razveseljujejo.

Dolgi so dnevi in kratke noči,

saj včasih izgleda, kot da jih sploh ni.

Otroci zunaj za žogo se podijo,

nekateri pa kobilice lovijo.

Rožice lepo cvetijo,

nekateri pa iz njih šopke naredijo.

Tako je poleti,

vsak mora nekaj od tega imeti.

Eneja Pulko, 6. a

 

LETIM

Zdaj je čas, da vzletim,

a kaj ko višine se bojim.

 

Zgoraj visoko v oblakih

bližam se soncu.

Nimam pojma,

kaj se bo zgodilo mojemu srcu.

 

Srce vedno bolj mi razbija,

ko vidim,

kam ponesla bodo me krila.

 

Ponesla so me v vilinski svet.

Zdaj pa ne vem, kaj tam počet'.

 

Počela lahko bi veliko stvari,

a najbolj me privlači

letenje med oblaki.

Lara Erlač, 7. b

NASMEH

Nasmeh.

Včasih je lažen.

Včasih resničen.

Kdaj pa kdaj le bežen.

Zna biti krivičen.

Lahko zavaja.

Morda tudi nagaja.

Včasih se z resnico poraja.

Včasih mu odzdravimo.

Velikokrat nam ni do njega.

Le zakaj?

Včasih nam že gre blazno na živce.

Lahko nas preseneti.

Zaradi njega se ogenj zaneti,

ko v najlepši luči zasveti.

 

Ta nasmeh.

Mia Turk, 9. b

 

OPAZOVANJE

Oči gledajo.

Misli občudujejo.

Oči barve menjujejo,

se odpirajo in zapirajo.

 

Nove, neznane stvari

padejo v oči.

A kaj bi same oči

brez misli?

 

Misli ti zraven

kot kometi švigajo.

Pridejo in ugasnejo.

 

Opazovati je zanimivo,

a ni zanimivo to, kar opazuješ,

pač pa to, o čemer zraven razmišljaš.

Elizabeta Liza Muršec, 9. a

KOT PES, KI REP LOVI

Zjutraj vedno vstanem,

počasi se zbudim,

se oblečem

in nekam hitim.

 

Vedno isto,

enako že neštetokrat.

Dan zaključim tako,

da grem zvečer spat.

 

Prav zato sem se odločil,

da danes jaz ne bom vstal.

Da malo se spočijem,

jaz bom raje cel dan spal.

 

In ko sem v postelji razmišljal

kako uro ali več,

me prešinila je misel,

ki ni hotela iti preč.

 

Zakaj se sploh zbudim,

če zvečer nazaj zaspim?

Zakaj se sploh zbudim,

če zvečer nazaj zaspim?

 

Vedno delam isto stvar.

Tam ležim in se mi zdi,

da sem kot pes,

ki rep lovi.

 

Pa sem tuhtal in premleval,

kot filozof z roko pod brado.

Kako lahko prelomil bi

začarano navado?

 

In končno sem po dolgem času

prišel do težkega spoznanja:

na žalost se življenje

že milijarde let ponavlja.

 

Zemlja se vrti,

že kdo ve koliko let

in pomlad vedno zamenja zimo

vsako leto, spet in spet.

 

Plima se spusti in dvigne,

listje zraste in odpade.

Tako kot jaz tudi sonce

čisto vsako jutro vstane.

 

Očitno tako mora biti,

si rečem, ko sem cel dan preležal.

Šel sem spat

in naslednji dan sem spet vstal.

Tobija Lakić, 9. a