Tukaj je pomlad …
Svetlo zelena barva vrača naravi življenje. Barviti cvetovi marjetic, roza-vijolični žafrani, šmarnice … prelepe barve. Vračajo se lastovke. Iz kuhinje omamno diši. Potica, prekajena šunka in topel koruzni kruh. A je še kaj boljšega kot velikonočni zajtrk za pogrnjeno mizo?
Še kot otroci smo nekaj dni pred veliko nočjo pripravljali jajčka za k »žegnu«. Vse leto je mama hranila luščine rdeče čebule, katero smo z jajčki dali kuhat. Nanje smo v svileno nogavico ali »gazo« položili regratov list, cvet ali štiriperesno deteljico, vse zavezali in kuhali tako dolgo, da je bilo jajce kuhano. Odvzeli smo vse, kar je obdajalo jajce in nastal je prekrasen odtis. V olje namočena vata je dala jajčku lep sijaj. Naučili smo se tudi kvačkati in z barvicami risati prelepe motive. Iz srca lahko rečemo, da je velika noč praznik vseh ljudi in praznik pomladi.
Poletje, čas oddiha …
Vsakdo si zaželi po napornem dnevu, tednu ali mesecu odložiti težo svojega bremena. Stresni dogodki (vojne, poplave in težke socialne razmere v družinah) spravljajo ljudi v obup. Bolezen, starost in osamljenost vse bolj pritiskajo na ljudi.
Najbrž skoraj vsi komaj čakamo na trenutek, da lahko vsaj za nekaj dni pozabimo na vse hudo, in sami, s svojimi domačimi ali prijatelji odidemo na kratek oddih. Skoraj smo pozabili na mladost, ko so bili trenutki, katerih ne moremo pozabiti. Svoji dragi si povedal, da jo imaš rad in vrnila ti je objem. Hitro minevajo meseci in leta. Postajamo starejši, temu rečemo »ljubezen bledi«, vendar od te ljubezni ostaja spoštovanje, sreča in tudi strah oziroma skrb. In kot pravi prekrasna skladba Adija Smolarja:
Daleč, daleč je za naju pomlad.
Mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.
Ponoči k meni se privije,
vsak njen dotik tako poznan
mi prežene grenko misel,
kdo od naju ostal bo sam.
Barvita jesen …
Njene čarobne barve se prepletajo povsod. Rahel vetrič pleše po cvetovih hermelike, oblegane s čebelicami. Kmetje pospravljajo pridelke, le tu in tam še opazimo kakšno njivo zaraščeno s koruzo. Bliža se dan »čarovnic« in zato hitimo ukrasti še kakšno zeleno ali rumeno bučo, da ji izrežemo velika usta s škrbastimi zobmi, odprtini za oči in nos. To so meseci dobrot, veselja in zabave. Tu je svet' Martin – iz mošta bo delal vin'. V društvih se odvijajo prireditve, vrstijo se občinski prazniki, organizirajo se izleti. Tudi ta izlet je bil organiziran v znamenju izobraževanja, posebej pa prijetnega druženja.
Zima …
Bele snežinke? Da, to je le še spomin. Ponovno se odpravljamo po norih nakupih. Kupujemo stvari »rabiš – ne rabiš«. Pridemo v trgovino, srečamo znanca, prijatelja, sledi klepet in kavica. Vse to da življenju smisel. Pozabimo na tegobe dneva, pozabimo na vse, kar nas morda mori skozi leto. Bodimo optimisti, zazrimo se v nebo, iščimo svojo zvezdo, bodimo srečni. V kolikor bo nebo oblačno, se sprehodimo po ulici s tisočerimi lučkami in to bo naša zvezda – zvezda sreče in življenja. Ko se vrnemo domov, nas bo v sobi čakal škrat z dolgimi nogami in okrašena jelka z jaslicami. Angelčki pa nam bodo zaželeli srečen božič in veliko prijateljev v novem letu. Jaz pa vam želim predvsem zdravja.
