Hajdina
Rače-Fram
Starše
MOJA MLADOST IN MOJ OČE
Gugu, gaga, mama, tata, Ija, Lela, Jiza, babi, dedi ... To so bile moje prve besede. Izgovarjala sem jih s ponosom, saj je to bilo zame čudežno, nenavadno, novo.
Moj oče je deloven mož. Strog, a prijazen in dobrosrčen. Skoraj nikoli ni imel veliko časa, saj je delal cel dan in dolgo v noč. V majhni, stari lepi hiši smo živeli jaz, starša in dve sestri. V srednje majhni dnevni sobi je bil ozek kavč, na njem veliko blazinic in otroških knjig, igračk ... Ob kavču je bila majhna mizica in na njej med drugimi vsakodnevnimi pripomočki časopis in daljinec. Pri steni, kjer je bila samo televizija, je stala velika pisalna miza, zavita v črko L. Na njej je bilo veliko papirjev, položnic, računalniki, tipkovnice – vse, kar se uporablja v pisarni. Za to mizo pa je bil velik in udoben oranžen pisalni stol, ki ga je dolge ure grel tata, jaz pa sem ga vedno jezila. Pa sem želela k njemu, ga prijemala po stopalih, mu jih grizla, grizla hlače, samo da mu ne bi dala miru. Dober tata pa si je zmeraj vzel minuto, da bi me dvignil v naročje, se z menoj poigral, pohecal in me vrnil nazaj k igračkam. Za kratek čas se me je znebil, a moje razkošje in kupi igrač me niso dolgo zadržali - vrnila sem se k tatiju, a tam je bila mama. Ta seveda ni dovolila, da bi jezila tatija, zato me je nesla k nekaj let starejšima sestrama.
Skupaj smo se igrale, a vedno me je nekaj vleklo k tatiju na velikem oranžnem stolu.
Elizabeta Liza Muršec, 7. a
MOJA MLADOST IN MOJ OČE
Zelo sem ponosna na to, da imam očeta, ki me
spoštuje in me ima zelo rad. Zame bi naredil vse, kar je v njegovi moči. Zelo
rad se heca z mano in me zbada. Tako ga jaz nazaj in se skupaj smejiva. Oče je
moj vzornik že od rojstva. Zelo sem mu podobna in sem po njem tudi športna
oseba. Kot
veste, treniram rokomet. Začela sem ga trenirati tako, da sem z očetom gledala
tekmo. Takrat sem dobila navdih za igranje tega športa. Prijavil me je na
tabor, ki ga je vodil njegov prijatelj. Tam mi je bilo zelo všeč, zato me je
vpisal v rokometni klub Rače, kjer še zdaj treniram. Zelo sem mu hvaležna, saj
mi ta šport 7veliko pomeni. Podpira me pri vsakem koraku, zato je vedno prišel
na moje tekme in me spodbujal. Večkrat
mi je že rešil življenje, zato ne vem, kaj bi brez njega. Zelo je pameten in
močan. Tudi kuha zelo dobro, kar za moške ni značilno. Zdaj
vam bom še povedala prigodo, v kateri mi je oče rešil življenje. Pri moji
babici smo bili jaz, moja družina, teta, stric, bratranec in sestrična. Babi je
pripravila večerjo za vse nas. Mislim, da smo se zbrali zaradi praznika, ne vem,
kateri je že bil. Oboževala sem pršut in takrat sem si z njim naredila sendvič.
Zataknil se mi je v grlu in zato nisem prišla do sape. Postala sem bleda in vsi
so se prestrašili. Niso vedeli, kaj narediti. Spraševali so me, če sem v redu
in kaj mi je. Ampak nisem jim mogla odgovoriti, ker sem se davila s pršutom.
Takrat mi je moj pameten oče s prsti segel v grlo in mi iz njega potegnil
pršut. Vem, da se sliši ogabno, ampak v tistem trenutku ni mogel narediti
ničesar drugega. Zahvaljevala sem se mu in nisem vedela, kako naj se mu
oddolžim. Stisnil me je k sebi ter me
poljubil na čelo. No,
zdaj veste, da jaz brez mojega očeta ne morem živeti. Hvaležna sem mu za vse in
enkrat bo prišel pravi trenutek, da se mu oddolžim. Lenja Ripak, 7. a
