ŽUPANČIČEVA FRULICA 2018

Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj je letos razpisalo že 28. literarni natečaj za Župančičevo frulico. Priporočena tema pesniškega ustvarjanja je glasila SREČA, DOBRA VOLJA, ki pa ni bila pogoj za sodelovanje.

Iz osnovnih šol je sodelovalo 45 mladih pesnikov in v igri za izbor med pet najboljših je bil tudi naš učenec LOVRO VALENKO iz 8. b-razreda.

Komisija in mi vsi želimo, da pesniš še naprej.

Iskrene čestitke!

Mentorica: Sonja Lenarčič

LOVROVE PESMI:

BOLEČINA

Bolečina je nepredvidljiva stvar.

Vsak jo okusi,

a nobeden je ne mara.

Že ko te udari sošolec Bine

in ti z besedami v glavo rine

ter si misli, da to takoj izgine.

A bolečina ne mine,

širi se že iz zgodovine.

Vem.

Najraje bi vse obesil na klin.

A to te ne reši bolečin.

Prepreči ti pot v nebesa,

odpre ti le pot do stresa.

Fizično nasilje resda ni prijetno,

a vemo, da ni večno.

Tisto kruto je verbalno,

ki uniči te zares – totalno.

Glavo ti napolni misel,

ki ni prav nič prijetna,

je pa večno tu prisotna.

In – ne, ni naslov zato bolečina,

ker vse skupaj mine.

Bolečina je naslov zato,

ker hočem povedati svetu,

kaj se dogaja na tem planetu.

Le pomislite na otroke.

Na tiste, ki trpijo

in se celo lastnih staršev bojijo.

To je ta kruta bolečina,

za katero se malokdo zanima!

Le pomislite na tiste,

ki brezmejno trpijo,

samo da si bolečine ublažijo.

Vem, da se sliši neumno,

a osredotočite se na te povedi.

Po minutah boste postali bledi.

Oh, zamisli se malo …

Zakaj tisti pokajo od sovraštva,

neumnosti in ljubosumja?

Le pomisli …

Človek brez bolečine

te ne bo žalil iz tišine.

Vse se dogaja iz razloga,

iz žal – kompliciranega kroga.

A bolečine se komaj zaveš,

ko skozi kaj takega greš.

Pride v različnih oblikah,

vseh mogočih slikah.

V življenju lahko pride do trenutka,

ko te bodo imeli za 'budalo',

ko boš središče za vsako šalo.

A treba se je natrenirati,

da znaš to zmanipulirati.

Bolečino kontrolirati.

KO SANJAM …

Ko sanjam, lebdim.

Počutim se odlično.

Nimam nič ovir.

Neverjetne so.

Te dežele lepih sanj.

Vsak si jih želi.

V sanjah vsak živi.

Res redko kdo v njih trpi.

Neverjetne so.

JAZ SEM JAZ, TI SI TI

Glej, vsi po svetu smo drugačni!

A zato nismo grdi spački.

Vsak od nas drugačen je,

zato drugih žali ne!

Kaj če vsi enaki bi bili?

Bi nam to bilo všeč?

Jaz sem le eden na svetu,

na celem širnem tem planetu.

Prav tako si ti …

Edinstvena oseba,

ki se tega ne zaveda

in se ti to zdi beda.

Priznajmo si:

vsi žalimo ljudi.

Pač takšni smo vsi.

Pa kaj če oseba smrdi?

Naj bo majhna in debela

ali pa preveč bela.

Naj bo suha in velika,

po vsem telesu raznolika.

Najprej pred svojim pragom pometi!

Drugih ne ocenjuj,

raje jih spoštuj.

Brzdaj se! Čuj!

Vsi počnemo napake.

Popravimo, negativno misel ustavimo!

Ni pomembno, od kod kdo prihaja,

pomembno je, kar se v glavah dogaja.

NASILJE DANAŠNJEGA ČASA

Nasilja danes je veliko.

Na vse načine – raznoliko.

Res, da je del življenja,

del Janezovega mnenja,

ki te lahko spravi v depresijo,

debele v anoreksijo.

Najhujše nasilje je verbalno,

ki v glavi ostane,

te »prizadane«,

nekaterim življenje vzame.

Le poglejmo okrog sveta,

polnega nasilja krutega.

Nekateri o tem spregovorijo,

drugi le molčijo.

Imamo pa še norce!

Objavljajo na splet.

Vse to vidi ves internet!

Halo! A si prizadet?

Vsepovsod dogaja se.

Nasilja polno je.

Težko ustavimo vse to,

a nekaj lahko napravimo:

bodimo prijazni,

saj dobro povrne se.

Nasilje boš preprečil

in še nekoga osrečil.