Mesto sladkih doživetij

Vsako jutro članice Šole zdravja Cirkovce začnemo dan z gibanjem na svežem zraku, saj verjamemo, da je redna telovadba ključ do dobrega počutja in zdravja. Naše druženje pa ni namenjeno le vadbi, temveč tudi krepitvi prijateljskih vezi in odkrivanju novih krajev.

Izletniški izziv je bila spet Gorenjska. 

Na železniški postaji Radovljica nas je pričakala naša domačinka Irena. Skozi gabrov drevored ob mestnem parku, kateri je že bil v pripravah sobotnega Festivala čokolade, smo skozi mestna vrata prišle do starega mestnega jedra. Najprej smo se ustavile pred rojstno hišo Antona Tomaža Linharta. Sprehodile smo se po osrednjem mestnem -Linhartovem trgu, katerega krasijo lepo vzdrževane meščanske hiše. Pokazala nam je Lectarjevo hišo z najstarejšo radovljiško gostilno.  Ustavile smo se pri spomeniku, ki je posvečen dobrotnici Josepini Hočevar in Irena nam je pripovedovala o njenih dobrih delih. Zvedele smo, da je Radovljica zrastla že v srednjem veku in obdajalo jo je srednjeveško obzidje z obrambnim jarkom. To je edini deloma ohranjen mestni jarek v Sloveniji iz 15.stoletja, po katerem smo prišle do hiše arhitekta Vurnika. Na koncu trga smo se ustavile na razgledni točki, kjer se za hišami odpira širok pogled na zeleno dolino reke Save in na mogočne Julijske Alpe. 

Največja stavba z baročno podobo na trgu je Radovljiška graščina, ki smo si jo pustile za ogled za konec. V notranjosti je veža z bogatim stopniščem in nišo v kateri je bil nekoč vodnjak. Sledil je voden ogled po čebelarskem muzeju, s celovito predstavitvijo slvovenskega čebelarstva z največjo razstavo panjskih končnic.

V muzeju je tudi lectarska delavnica, kjer zadiši po medenjakih.

Ogledali smo si stalno Linhartovo razstavo. Linharta poznamo najbolj kot avtorja prvega dramskega dela v slovenskem jeziku (Županova Micka), jasno pa je izražal svoje razsvetljenske nazore: ustanavljal šole, se boril za prve slovenske knjižnice, slovenski jezik in gledališče.

Za zaključek se je prileglo dobro kosilo v gostilni Avguštin. Po poti do vlaka, smo se posladkale še v radovljiški čokoladnici. 

Hvaležne smo Ireni, da smo dan preživele v prijetnem raziskovanju zanimivega srednjeveškega mesta, ob tem pa nismo pozabile na smeh in dobro voljo, ki nas vedno spremlja.

Stanka Ivančič Sagadin