Želja je svet.

Dober, prijazen,

tesno objet.

Poln človeških duš,

stiskov rok,

iskrenih besed,

pa naj bo kakršnakoli poved.

Tega ni.

Tega ne bo.

Vse skupaj je pozabljeno,

v zemljo zakopano,

nikoli dotaknjeno,

kot da ni bilo nikoli izrečeno.

Minila bodo leta,

samotna,

krvava,

napeta leta.

Za človeka boleča,

tista trpeča,

a kmalu spet pozabljena,

trpeča leta.

Bomo še čakali sto let,

da svet bo izginil,

da človek bo končno preminil?

Zavrti globus,

zavrti svet.

Posadi rože,

lepe besede,

spremeni širni pogled na svet.

In spet minilo bo leto,

svet postal bo Svet,

takšen prelep,

enako, kot je sedaj,

vendar z več lepimi besedami.

Sara Planinšek, 9. a