Njeni začetki segajo v čas po drugi svetovni vojni, ko so bile po uredbi Narodne vlade po vseh večjih pokrajinskih središčih organizirane javne študijske knjižnice. Študijska knjižnica v Ptuju, katere naslednica je današnja Knjižnica Ivana Potrča, je bila ustanovljena 27. julija 1948, s poslovanjem je pričela 1. avgusta 1948 v dominikanskem samostanu. Temeljno knjižno zalogo je pridobila iz bogate strokovne knjižnice leta 1893 ustanovljenega Muzejskega društva v Ptuju, iz knjižnih fondov ptujske gimnazijske knjižnice ter zalog Narodne imovine. Delo prve knjižničarke je bilo zaupano Rajki Smodič, ženi takratnega upravnika ptujskega muzeja, naloge prvega upravnika pa Henriku Šelu, upokojenemu šolskemu nadzorniku, ki je postavil temelje za razvoj ustanove.

Začetki njenega delovanja so bili izredno težki: bila je brez ustreznih prostorov in inventarja, ubadala se je s hudim pomanjkanjem denarja, kadra in uradnih tiskovin, imela ni niti žigov, s katerimi bi lahko označila lastništvo gradiva. Od velike množice z vseh vetrov nabranih knjig je bila le vsaka dvanajsta pisana v slovenskem jeziku. Zaradi težav s financiranjem jo je občinska oblast sredi leta 1954 celo ukinila in jo kot posebni oddelek priključila k Mestnemu muzeju, a je spomladi 1955, po posredovanju državnih prosvetnih oblasti, svoj dekret o ukinitvi morala preklicati.

Desetletje po ustanovitvi (1958) se je Študijska knjižnica združila z Ljudsko knjižnico oz. Mestno knjižnico in čitalnico v Ptuju, v okviru katere je od leta 1955 naprej deloval Pionirski oddelek, namenjen predšolskim otrokom in odraščajoči mladini. Nova ustanova z imenom Ljudska in študijska knjižnica Ptuj je leta 1962 dobila status matične knjižnice za ptujsko občino, desetletje kasneje pa tudi pravico do obveznega izvoda tiskanih publikacij (1971). V njenem okviru je od jeseni 1959 delovala tudi Potujoča knjižnica, ki je obiskovala tiste predele ptujske občine, kjer knjižnic ni bilo. Knjižnica je že od ustanovitve naprej izvrševala tudi arhivalno nalogo in skrbela za ohranjanje kulturne dediščine: zbirala je gradivo trajne vrednosti s področja znanosti, književnosti in umetnosti, skrbela za zbirko redkih in dragocenih starih tiskov ter posebno pozornost posvečala zbiranju, bibliografski obdelavi in hranjenju domoznanskega gradiva s področja Dravskega in Ptujskega polja ter Haloz in Slovenskih goric.

V začetku osemdesetih let se je knjižnica v skladu z razvojnimi usmeritvami bibliotekarske stroke preoblikovala v regionalno splošnoizobraževalno knjižnico za območje ptujske in ormoške občine in se konec desetletja začela pripravljati na avtomatizacijo poslovanja. Prva računalniška izposoja je stekla leta 1990 v Študijskem oddelku, tri leta kasneje je knjižnica, ki se je medtem okitila z imenom pisatelja Ivana Potrča, prešla na računalniško obdelavo gradiva in avtomatizirano izposojo v vzajemnem, on-line dostopnem bibliografskem sistemu COBISS. Na prelomu stoletja so se uspešno rešili še prostorski problemi knjižnice, ki so ji vrsto let onemogočali, da bi zadihala s polnimi pljuči. Jeseni leta 2000 so se vsi oddelki knjižnice, ki so dotlej poslovali na različnih lokacijah v mestu (Študijski oddelek od leta 1969 naprej v minoritskem samostanu, Mladinski in Ljudski oddelek pa na Krempljevi ulici), združili pod eno streho v mogočni stavbi prenovljenega Malega gradu na Prešernovi ulici.

Začetek delovanja v Malem gradu je sovpadel z novo zakonodajo, ki je na področju javnih knjižnic uvedla pokrajinske oziroma osrednje območne knjižnice. Ta status je dobilo deset slovenskih knjižnic, med njimi tudi ptujska. Leta 2003 je knjižnici, dotlej eni redkih regionalnih knjižnic brez vpeljane bibliobusne mreže, uspelo realizirati tudi več desetletij načrtovan nakup bibliobusa in tako ljudem iz odmaknjenih krajev olajšati dostop do storitev matične knjižnice.

V zadnjem desetletju dopolnjuje knjižnica svoje delovanje z različnimi storitvami v digitalnem okolju. Uporabnikom zagotavlja dostop do elektronskih baz podatkov ter elektronskih arhivov serijskih publikacij, skrbi za digitalizacijo knjižničnega gradiva in njegovo vključitev na domoznanski portal Kamra (www.kamra.si) in Digitalno knjižnico Slovenije (www.dLib.si), s čimer zagotavlja trajno ohranjanje knjižničnih gradiv in pisne kulturne dediščine nacionalnega pomena. V dLib je prispevala ok. 145.000 strani digitaliziranega gradiva, kar jo uvršča na visoko drugo mesto med slovenskimi splošnimi knjižnicami. Zaživel je tudi spletni biografski leksikon znanih osebnosti Spodnjega Podravja (www.spodnjepodravci.si), ki prispeva k osvetljevanju zgodovine našega območja ter dosežkov njegovih posameznikov.

Od povojnih časov do danes sta se podoba in vloga knjižnice močno spremenili. Iz nekdanje izposojevalnice knjig se je razvila v sodoben kulturno-informacijski center, ki ponuja široko paleto storitev, od kulturno-izobraževalnih do socialno-družbenih. Ves čas svojega obstoja je morala loviti ravnotežje med Scilo zakonskih predpisov, strokovnih normativov in standardov ter Karibdo finančnih zmožnosti okolja, v katerem deluje. Kljub mnogim težavam, ki jih je na svoji poti morala premagati, pa je vztrajno sledila spremembam v družbi in stroki ter se strokovno in organizacijsko razvijala.

K rasti, razvoju in ugledu ustanove so pripomogle številne generacije knjižničarjev, katerih misli, ideje in strokovno delo so trdno vtkani v temelje naše hiše. Zraven ravnateljev Henrika Šela, Franca Jurija Stiplovška, Draga Hasla, Milojke Alič, Draga Šuligoja, Lidije Majnik, Tjaše Mrgole Jukič in Matjaža Neudauerja so to gotovo bili še: Andrej Kovač – zgodovinar in prvi bibliotekar, ki je v ptujski knjižnici opravljal delo domoznanca, Nežka Vaupotič – prva knjižničarka Pionirske knjižnice, Dragutin Zupančič – knjižničar, kulturni aktivist in družbenopolitični delavec, Simon Petrovič – pionir ptujskega potujočega knjižničarstva, Jakob Emeršič – bibliotekar, bibliograf, lokalni zgodovinar in starosta ptujskega domoznanstva, slavist in bibliotekar Vladimir Kajzovar ter številni drugi, vključno z ekipo zaposlenih, ki soustvarja podobo današnje knjižnice.

V jubilejnem letu 2018 stoji pred novimi izzivi, saj moderna informacijska družba spreminja njeno tradicionalno vlogo in naloge. Kot izkazujejo neštete izkušnje iz preteklosti, bo vse izzive, ki jih prinaša prihodnost, uspešno reševala le ob trdni in odločni podpori lokalnih skupnosti.