Moja mami mi večkrat reče: »Kdor išče, ta najde!« V tem primeru bi lahko to pomenilo, da če iščeš srečo, jo boš nekoč zagotovo našel. To velja tudi obratno. Tudi Vodnik je v svoji pesmi omenil srečo.

Kadar je kdo slabe volje, ga vedno nekako skušamo potolažiti. Povemo mu kaj smešnega, zabavnega ali pa ga skušamo zamotiti s čim drugim. Iz lastnih izkušenj vem, da me težko kdo nasmeji, ko sem žalostna. Spomnim se, da je mama nekoč rekla mojemu bratcu: »Nič ne bo pomagalo, če boš sedel tukaj kot kup nesreče in iskal same slabe stvari. Spomni se česa lepega in zagotovo te bo našla sreča.« Bratec je bil res slabe volje, ker je tudi sam povedal, da nima nikoli sreče. Ker je bil še majhen, maminega stavka ni čisto razumel. Vprašal je, če ima sreča noge in zakaj nikoli ne pride k njemu. Besedo sreča velikokrat omenimo tudi, ko igramo na loteriji ali na kakšnem srečelovu. Zagotovo je vsak že kdaj rekel, da nima nikoli sreče.

Moje mnenje je, če te sreča išče, ji le na široko odpri vrata, ker te bo tako najlažje našla. Če bo nekdo ves čas slabe volje in bo govoril same slabe stvari, ga bo sreča težko našla. Tudi sami moramo kaj narediti, da nas lahko najde. Sreča je pojem, ki ga ima vsak zelo rad. Vsi bi imeli samo srečo. Morate pa vedeti, da vsak človek kdaj doživi tudi kaj slabega. Takrat se mu zgodi nesreča. Kako bi bilo, če bi ves svet poznal samo srečo, vsi bi bili srečni, bogati in imeli bi vse. Življenje je zato sestavljeno iz vzponov in padcev, ker je tako tudi prav.

Vsak sam ve, kako je, če nekaj izgubiš. Tisto »nekaj« te ne bo našlo kar samo od sebe. Moral boš tudi sam kaj narediti. Je pa res, da včasih sreča najde nekoga, ki je sploh ni pričakoval, a je sreče vseeno vesel. Išče te sreča torej ne pomeni vedno, da ti ni treba storiti nič. Če boš samo sedel in čakal, te bo težko našla. Ko se nekomu zgodi kaj lepega, rad reče: »Doletela me je sreča.«

Res je, da so vsi ti pregovori le neke metafore o sreči, ampak mislim, da je prav, da vsakega kdaj najde sreča, zato lahko za konec rečem: »Sreča, srečno pot pod noge!«         

 Tjaša Čuš, 8. b