ANIKA IN ZGODBA O VESOLJCIH

Neke noči se je Anika odločila v roke vzeti knjigo, se uleči na posteljo ter prebrati knjigo o vesoljcih.

Brala je in knjiga ji je postajala vedno bolj všeč. Govorila je o svetlikajočem se kometu, kateri je s seboj prinesel vesoljce in strašno pošast. Ko je komet preletaval nebo, naj bi z njega pošast padla tik nad Zemljo.

Čez nekaj časa je mama zaklicala Aniki, naj se odpravi spat. Knjigo je seveda morala pospraviti nazaj na polico, ugasniti luč ter se odpravit spat.

Komaj je čakala, da bo lahko brala knjigo, saj jo je resnično zanimalo, kaj se bo zgodilo s to pošastjo.

Opolnoči se je zbudila, saj je slišala čudne zvoke, ki so prihajali s podstrešja. Čeprav jo je bilo na smrt strah, se je Anika odločila pogledati, kaj povzroča te zvoke. Ko je po visokih stopnicah prispela na podstrešje, je opazila, da se tam premika skrinja. Ko je prišla bliže, je iz skrinje skočila pošast z velikimi zobmi in dolgimi kremplji. Deklica se je zelo prestrašila in hitro stekla do vhodnih vrat. Ko se je ozrla, je za sabo zagledala veliko pošast.

Stekla je iz hiše ter oddrvela v temačen gozd. Po dolgem teku je na nebu videla pisano rdečo kroglo. Ko je ta prispela bliže, je ugotovila, da je komet.

Na njem so bili vesoljci, ki so prišli po pošast. S svetlobno hitrostjo so zdrveli nazaj proti vesolju in za sabo pustili le pisan oblak dima.

Anika je ugotovila, da se je to, kar se ji je pravkar pripetilo, zgodilo tudi v zgodbi, ki jo je brala pred spanjem. Čez nekaj trenutkov je pristala v svoji sobi in spoznala, da so bile sanje.

Stopila je do okna in zagledala pisan komet, ki je preletaval nočno zvezdno nebo.

TINA JANČIČ, 6. A

BOMBA, KI JE SPREMENILA VES SVET

Nekoč, nekega dne smo normalno živeli na Zemlji. A prav v našem mestu se je pojavila temna luknja. Bila je zelo globoka.

Naenkrat je iz nje začela svetiti modro-bela svetloba. Iz luknje je prišel čuden Zemljan, pravzaprav je bil podoben škratu ali pa je bil vesoljec. Iz žepa je vzel nekakšno vijolično bombo. Vsi smo se skrivali pod mize pekarn, pod postelje in nekateri celo v omare.

Vrgel je tako imenovano vijolično bombo in vsi smo začeli lebdeti, kar je bilo zelo zanimivo. Lahko smo delali prevale, pa se nismo nič udarili v glavo. A tole je trajalo le začasno, nato smo se s polno hitrostjo začeli premikati. Še dobro, da sem imel zraven svojo izumsko uro za merjenje hitrosti. Potovali smo kar 5000 km na uro. In zdelo se mi je čudno, da smo zdržali pritisk.

Prišli smo do velike lune, kar je bilo zelo zanimivo, saj potuješ z raketo do lune kar tri dni. Ko smo prispeli, je bila luna zelena. Takrat smo izstopili na velike krožnike, po katerih je bil posut zlat čarobni prah, da smo lahko leteli. Vsaj tako mislim, da je bilo. Videl sem tudi nekakšne stroje, na katerih je pisalo, da so časovni. In na moji desni strani sem zagledal ogromne trgovine, bile so petkrat večje od tistih na Zemlji.

Nato smo se naselili v hiše, a to niso bile navadne hiše, bile so prozorne hiše. Vsak si je izbral svojo. Z mojo družino smo izbrali tisto na desni strani, saj je imela prelep razgled na Zemljo. V hiši so bili tudi leteči čevlji in moderna tehnologija. Bilo je toliko stvari, da še zdaj ne vem, ali sem vse preštel in videl.

Bil je čas za spanje. Ulegel sem se na svojo moderno posteljo in počasi zaspal.

Naslednji dan je bil čas za šolo in vsi otroci smo se pripravljali nanjo. Ko smo prišli do nje, smo videli, da lebdi. A ker je na letečih čevljih pisalo, da jih moramo naslednje jutro imeti, smo vsi lahko odšli v šolo.

Zdi se mi, da bomo v naslednjih dneh živeli zanimivo življenje.

MIA DOMAJNKO, 6. A