"Larfe" po šolsko

Pust kot učna ura iz etnologije

Tudi letos je bil predpustni čas poseben, saj so otroci vsaj mesec dni pred pustom spraševali drug drugega, v kaj se bodo našemili po svoje in prišli neprepoznavni med nas v ponedeljek pred pustom. Še bolj jih je zanimalo, kaj bo predlagala učiteljica, da bi izdelovali in bili skupinska razredna maska. To je bilo vsaj drugo najbolj pogosto vprašanje. Ko otroci sami pokažejo željo po dejavnosti, veš, da bo izdelek odličen. Kot učiteljico me to najbolj osreči. V soboto, 3. februarja, je bil v našem razredu najpomembnejši in težko pričakovani tehniški dan. Do tega dne so morali otroci v šolo prinesti potreben material: krajšo fižolovo "rajco", staro belo "plahto" in "cir" papir. Vodilo nas je načelo, da ničesar ne kupimo. Vse poskusimo najti doma. Tudi nekoč niso za pusta ljudje kupovali nobenih pripomočkov, ker jih v trgovini ni bilo pa tudi denarja ne. Vzeli so, kar so imeli doma, in tisto ustvarjalno uporabili.

Zaradi višje sile, orkanskega vetra, ki nam je odnesel del strehe s šolskega poslopja, in smo bili v torek, 12. decembra, doma, je bil 3. 2. resnično težko pričakovani nadomestni delovni dan. Torej vidimo, da učencem ni težko priti v šolo tudi izven ustaljenega urnika, če jih čaka zanimivo delo.

Ker je letos Evropsko leto kulturne dediščine, sem tokrat s predlogom posegla na področje tradicionalnih etnografskih mask. Učencem sem predlagala, da se našemimo v piceke iz Markovc. Le-te bomo "povabili" na šolski vrt in v vse naše vrtove, da bojo pridelki bogato obrodili, in pa na domačije, da bodo kure (kolikor jih je še domačih) gospodinjam dobro nesle. Vse to v svojem bistvu tudi sporočajo piceki še dandanes po vaseh na Ptujskem polju.

Po pogovoru in razlagi navodil smo pričeli z delom. Tako smo rezali, spenjali, lepili, oblikovali, kaširali, barvali in sproti preizkušali naše izdelke, kar je bilo najbolj zanimivo. Slišalo se je Malo pograbljati, malo posejati. To je bilo na pustni povorki tudi naše sporočilo.

Pri tem sta nam pridno pomagali učenki Tosja in Nina iz 7. razreda in učitelj Marjan, ki se nam je pridružil tudi v povorki kot pobirač z orglicami. Jaz pa sem bila kürika.

Marija Jurtela, razredničarka 3. a

Foto: Saša Urih