BABICA IN DEDEK STA ODRAŠČALA DRUGAČE KOT JAZ

Naše babice in dedki so imeli težja življenje,

saj so poznali veliko večje trpljenje.

Nikoli se niso v usodo vdali

in poglej jih zdaj, kje so pristali.

Zdaj imajo streho nad glavo in družino

ter topel dom, kjer sem vedno dobrodošel.

Prestajali so vojne in videvali grozote,

večje, kot si jih mi lahko predstavljamo.

Nikoli niso obupali,

ampak so drug v drugega zaupali.

Imajo bogatejše izkušnje,

ki jim pomagajo prebroditi življenje

in ne vedo več, kaj je strah,

saj so preživeli največji preplah.

Tibor Knaus, 6. a

OŠ Kidričevo 

DEDEK IN BABICA

Ko je moja babica bila še mlada,

je bilo veliko stvari drugače kot zdaj.

Ni bilo televizorja ter računalnika.

Elektrika še na dom ni prišla.

Greli so se na stari topli peči.

Kuhali pa so v starem črnem kotlu.

Kmetijo so imeli in dela ni nikoli zmanjkalo.

Kravice so morali na pašo odpeljati.

Življenje bilo je res drugačno.

Otroci zdaj v hišo zaprti smo

in veliko bolj lenarimo.

Sonja Topolovec, 6. a

OŠ Kidričevo 

MOJ DEDEK IN BABICA STA ODRAŠČALA DRUGAČE KOT JAZ

Leta se spreminjajo,

svet se spreminja,

vse se spreminja.

Tako kot se svet spreminja,

se tudi moja babica in dedek.

Pred približno petdesetimi leti je bil svet drugačen,

vse je bilo bolj mirno, moji stari starši pa mlajši.

Takrat ni bilo računalnikov in telefonov,

vsi so bili zunaj v naravi, vsi so bili zdravi,

če so se sprli, so znali sami rešiti prepir.

Imeli so se radi, 

niso delali razlik,

starše so ubogali.

A zdaj ... zdaj ni več tako.

Za konec pa še to:

imejmo radi babice in dedke, spoštujmo jih,

saj takrat, ko jih več ne bo, svet tako več lep ne bo.

Nika Mikolič, 6. a

OŠ Kidričevo 

NEKOČ JE BILO DRUGAČE

Nekoč je bilo tako,

včasih zabavno, včasih hudo,

le kaj je bilo,

prisluhni dobro.

No, tako je bilo,

ni bilo računalnikov in podobno.

O ne, bili so zunaj,

igrali so se ves dan,

ne samo to, delali, pospravljali

in vse iz šole ponavljali.

Nagajivi, iznajdljivi so bili,

zdaj pa nihče se ne znajde tako.

Svet bil je drugačen,

ves rožnat in zelen.

In zdaj ...

Včasih, ko so hudi časi prišli,

so vsi preživeli,

zdaj pa trpimo, ko ene stvari ni.

Doroteja Lampret, 6. a

OŠ Kidričevo 

ŠOLA NAŠIH BABIC IN DEDKOV

Nekoč, ko so moje babice in dedki hodili v šolo, niso imeli stvari, ki jih imamo danes . Mnogi so v šolo hodili več kilometrov daleč, drugi pa so morali pred odhodom v šolo narediti veliko opravil, npr. skrbeli so za živali, pospravili hišo, grabili travo in listje, skrbeli za sestrice in bratce, zato so prišli v šolo utrujeni.

Učilnice so bile precej drugačne. Imele so lesene klopi in na leseni mizi je bila odprtina za črnilnike. Za pisanje so sprva uporabljali gosja peresa, nato pa peresnike.V preteklosti učenke in učenci niso hodili v isti razred, dekliški in fantovski razred sta bila ločena. Učenci so si v šolo nosili svoje male tablice, na katere so pisali. V šolah so učiteljice imele dve  knjigi, v kateri so zapisovali, kdo je priden in kdo poreden. Naslov knjige, v katero so napisali, kdo je bil priden, je bil Zlata bukva, druga, v katero so napisali pridne učence, pa se je imenovala Črna bukva. Tudi največji slovenski pesnik France Prešeren je bil vpisan v Zlato bukvo. Če so bili učenci poredni, so morali za kazen klečati na pšenici ali koruzi in okoli vratu nositi lesenega osla. Fantje so bili oblečeni v bele srajce, nad srajcami so imeli brezrokavnik, nad brezrokavnikom  jakno, spodaj pa so imeli hlače. Dekleta so bila oblečena v srajco in  dolgo krilo. Učenci so učiteljice naslavljali z »gospodična učiteljica«.

Danes pa je seveda precej drugače ...

Nika Bauman, 6. a

OŠ Kidričevo