V Kanalu ima človek na voljo nekaj sprehajalnih poti, če jim lahko tako sploh rečemo, glede na to, da so to lokalne ceste in ne pešpoti v pravem pomenu besede. Vsak od nas ima svojo pot, po kateri se sprehaja, si nabira moči, kondicijo ali se zgolj nadiha svežega zraka. 
Hoja po naravi, pa četudi občasno švigajo mimo avtomobili, je nekaj posebnega. V Kanalu imamo to srečo, da nam večina poti omogoča pogled na čudovito reko Sočo, ki je s svojo čarobno barvo pravi balzam za oči. 
Žal pa se veliko ljudi ne zaveda, kako zelo lepa in spoštovanja vredna je narava. 
Pot iz Kanala do Avč namreč spominja na več stvari, le na urejeno okolico ne.
Zaraščenost ob cesti je nekaj, kar moramo očitno v Sloveniji vzeti v zakup, onesnaženost pa mislim, da ne. Ko hodiš iz Kanala v Avče, se ti zdi, kot da spremljaš ceneno reklamo za Pivovarno Laško. Na vsakem vogalu, travniku, grmu, stezi ... Čisto na vsakem koncu najdeš eno, dve, tri  prazne pločevinke piva, in to ne vseh zarjavelih, starih, ne, čisto nove, odvržene ta trenutek. In kot to ne bi bilo dovolj, se očitno iz avtomobila ali kako drugače v naravo odlaga tudi cele vreče smeti, lončke od kave, celo šopek rož.
Pomanjkanje smetnjakov ne more in ne sme biti razlog, kajti najdemo jih tako na začetku in koncu Bodreža kot tudi v Avčah in seveda Kanalu. Je lahko kaj drugega razlog kot zgolj malomarnost, lenoba in neodgovornost ljudi, ki to počnejo? Mislim, da ne. Narava je ena sama in če je ne bomo negovali, jo bomo uničili, kar pa očitno teh malomarnih ljubiteljev pločevink piva in smeti niti malo ne moti.