Občina Kanal ob Soči letos obeležuje okroglo obletnico rojstva izjemne osebnosti Valentina Staniča, ki je bil rojen v Bodrežu pred 250 leti. Človek številnih talentov, neskončne energije, entuziazma in intelektualne radovednosti je v svojih 73 letih življenja pustil pomembne sledi na področjih slovenske narodne prebuje, alpinizma, šolstva, gospodarstva, človekoljubja, skrbi za gluhe in živali ter splošnega napredka v družbi. O Staniču so bile napisane že številne knjige in znanstveni, strokovni ter poljudni članki, ki podrobno obravnavajo njegovo življenje, delo in bogato zapuščino v slovenskem, italijanskem, avstrijskem in nemškem prostoru. Na tem mestu bi želel na kratko izpostaviti njegovo delovanje na (širšem) območju današnje Občine Kanal ob Soči.

             Stanič je bil rojen 12. februarja 1774 Andreju in Mariji (Ipavec), na domačiji pri Cerovščkovih (danes Pičonkovih). Kljub temu, da kmečka družina, v kateri je bilo poleg Valentina še pet otrok, ni bila premožna, so starši prepoznali pomen izobrazbe in so hoteli svojim otrokom omogočiti dostop do šolanja ter boljšega življenja. Lavantinski nadškof Anton Martin Slomšek je o Cerovškovih zapisal, da so otroke učili »priden biti, trdno delati in lepo moliti.« Valentin Stanič se je najprej šolal doma, pri zasebnem učitelju. Ker je izkazal nadarjenost, delavnost in veselje do učenja, mu je bilo pri šestnajstih letih omogočeno nadaljnjo šolanje v Trbižu, Celovcu in od leta 1793 dalje Salzburgu, kjer se je intenzivno posvečal alpinizmu ter zaključil študij bogoslovja in postal duhovnik.

V domače kraje se je vrnil leta 1802 in bil novembra tega leta imenovan za kaplana na Banjšicah. Šlo je za zahtevno delo, saj je duhovnija obsegala številne vasi in zaselke, ki so bili raztreseni po planoti. Župnišče, kamor je bil Stanič nameščen, se je nahajalo v zaselku Lužarji. Ob svojem prihodu je zapisal: »Osem dni sem že v svojem tako imenovanem župnišču (tega imena res ne zasluži) in vodim srenjo kakih 130 hiš. Take duhovne imenujejo tu kaplane in so podrejeni dekanu. Vsa moja družina so mati in sestra, majhen vrt pa vse moje premoženje.« Poleg tega je imela duhovnija dve cerkvi – sv. Duha na Robu in sv. Frančiška v Krvavcu, ki sta stali daleč stran druga od druge. To je sprožalo spore ter razdvojenost med domačini, ki se sami niso uspeli dogovoriti, katero cerkev bodo uporabljali za maševanje. Stanič se je kljub temu uspešno vključil v okolje in z velikim zanosom opravljal svoje poslanstvo, poleg tega pa je domačinom pomagal po svojih najboljših močeh. Otroke in odrasle je učil peti, brati, pisati, računati ter jim tudi s praktičnim delom pomagal pri uvajanju novih kmetijskih tehnik. Za njegovo delovanje je bila pomembna tudi tiskarna, ki jo je sam ustanovil in s pomočjo katere je tiskal ter širil med ljudi lastne in tuje pesmi, ki so jih domačini peli še desetletja po njegovi smrti. V času službovanja na Banjšicah je pogosto zahajal v gore in je septembra 1808 ob vzponu na Triglav kot prvi izmeril njegovo nadmorsko višino. Domačini na Banjšicah so ga več let po smrti opisali z besedami: »Bil je 'gospod', bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa bil je tudi šaljiv, bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo mu ni bilo preveliko, da bi ga ne bil omagal, nobeno premajhno, da bi se ga ne poprijel. Vse kar je videl in slišal, vse je hotel tudi sam znati, delati, narediti, vse, vse!« Na Banjšicah je deloval dobrih šest let, do marca 1809 in bil kmalu premeščen za vikarja v Ročinj.

Podobno kot na Banjšicah, je Valentin Stanič pustil pomemben pečat tudi v Ročinju, kjer je deloval dobro desetletje. Poleg opravljanja božje službe je veliko energije posvetil kulturni in gospodarski vzgoji domačinov. V letih, ki so jih zaznamovale vojne, bolezni in lakota, sta prišla še posebej do izraza Staničeva požrtvovalnost in znanje. Domačinom je ostal v globokem in pozitivnem spominu zaradi svojih številnih dejanj: »Ni bil samo dober dušni pastir, nego bil jim je v vseh občinskih zadevah prvi svetovalec, v sadjereji in umnem kmetovanju najboljši voditelj, skratka: pravi ljudski učitelj v najširšem pomenu te besede.« Zaslužen je bil za uvedbo šolskega pouka. Otroke je najprej na prostem učil brati, pisati, računati, spoznavati naravo, velik pomen pa je namenil tudi telesni vzgoji, predvsem plavanju. Kasneje je dal v vasi zgraditi šolo, ki je bila dokončana leta 1819 in je bila ena starejših na Goriškem. Svoje znanje je posredoval tudi odraslim, katere je učil naprednega kmetovanja, gnojenja, obrezovanja in cepljenja dreves. V prostem času je zbiral domačine vseh starosti in jih učil petja. Z Banjšic je v Ročinj prinesel tiskarski stroj in natisnil več lastnih ter tujih pesmi, da bi dosegel večji uspeh pri širjenju petja. Iz tega obdobja so se ohranile tri njegove pesmi: Sacris solemniis ali zerkovna pejsem od svetiga Reshnjega telessa, Na moje lube sholerje in sholerze in Stabat mater ali zerkovna pejsem od shalostne matere Boshje. Stanič se je izkazal kot velik človekoljub, ko je po francoski okupaciji, v letih 1816 in 1817, v deželi razsajala lakota. Ljudem je s svojo požrtvovalnostjo in zavzetostjo priskrbel delo in hrano. Poleg tega je v času, ko so po deželi razsajale črne koze, cepil otroke. Ker ni imel primernih instrumentov, si je pri cepljenju pomagal kar s trni.

Za pomoč prebivalstvu v ročinjskem obdobju, je bilo najpomembnejše njegovo angažiranje pri obnovi kanalskega mostu. Območje Občine Kanal so v začetku 19. stoletja zasedali Francozi, ki so leta 1813, med umikom iz Ilirskih provinc porušili mogočni kamniti most in tako odrezali kraje zahodnega dela soške doline od Kanala ter Gorice. Ker bi bili stroški izdelave pri izvedencu predragi za ubožno prebivalstvo, je Stanič sam izrisal načrt za nov lesen most in je poleg tega tudi nadziral gradbena dela. Pri projektiranju je moral izmeriti globino vode v reki Soči. »A predno je mogel načrt izdelati, moral je vedeti, kako globoka je voda na tistem mestu, koder so hoteli most narediti. Soča pri Kanalu ni samo jako globoka, ampak tudi zelo deroča. Ker čolna ni bilo pri rokah, kaj stori Stanič? Najprej potegne debelo dolgo vrv čez vodo, potem izpahne sodu dno na enem koncu ter ga z drugo vrvjo priveze na prvo, vzame dolg drog, stopi v svoj problematičen čoln ter se da od brega do brega vleči vedno mere, koliko je Soča globoka.«V letih 1815 in 1816 se je zavzel še za izgradnjo novega kamnitega mostu. Za pridobitev finančnih sredstev se je obrnil neposredno na avstrijskega cesarja Franca I. s podrobnim poročilom, v katerem je popisal revščino v krajih soške doline in izpostavil, da bi vključitev lokalnega prebivalstva k gradbenim delom lahko pomagala pri blaženju težkih življenjskih razmer. Cesar je prošnji ugodil, most pa je bil dokončan v začetku leta 1817.

Stanič je v Ročinju ostal do konca leta 1819, ko ga je novi goriški nadškof Jožef Balant, »zaradi zaslug v dušnem pastirstvu in šolskem pouku mladine, kot tudi zaradi njegovih zmožnosti,«imenoval za kanonika goriškega stolnega kapitlja. V Gorici je aktivno deloval vse do svoje smrti, 29. aprila 1847, a ni pozabil na svoje domače kraje. V Kanal naj bi se redno vračal k čevljarju, saj naj bi mu bili goriški čevlji »prelahki, pregosposki.« Spomnil se je tudi pomoči potrebnih in je leta 1843 ustanovil tri fundacije za podporo sorodnikom v Bodrežu in revnim učencem iz Kanala, Ročinja ter Banjšic. V današnjem času se v Občini Kanal ob Soči Staniča spominjamo na različne načine. Občina praznuje svoj praznik na dan njegove smrti. V Kanalu sta tudi Staničev spomenik in po njem poimenovana ulica. V Bodrežu in na Banjšicah ima postavljeni spominski obeležji, v Ročinju pa je po njem poimenovan dom krajanov. V Kanalu deluje planinsko društvo z njegovim imenom, v Ročinju pa tamkajšnje kulturno društvo. Kanalsko planinsko društvo se bo nanj letos spomnilo že z 29. tradicionalnim pohodom Po stopinjah Valentina Staniča. Na tem mestu lahko zaključimo z besedami Staničevega sodobnika in prijatelja Slomška, ki je v njegovem spominskem zapisu izpostavil: »Spodobi se poštenega moža — pokojnega Staniča — v slavnem spominu ohraniti.«

Viri in literatura:

-       Devetak, Emil: Stanič Valentin. Primorski slovenski biografski leksikon III. knjiga (ur. Martin Jevnikar). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1986–1989, str. 445–450.

-        Devetak, Robert: Dvesto let od začetka šolskega pouka v Ročinju. Most: glasilo občine Kanal ob Soči, l. 15, št. 53. Kanal ob Soči: Občina, 2017, str. 30.

-        Devetak, Robert: »Pogled na veliki most čez Sočo je bil naravnost impozanten«: drobci iz zgodovine kanalskega mostu in drugih prometnih povezav čez reko Sočo na območju Občine Kanal ob Soči pred prvo svetovno vojno: odkrivajmo zgodovino. Most: glasilo občine Kanal ob Soči, l. 20, št. 71. Kanal ob Soči: Občina, 2022, str. 44–45.

-       Goriška straža, 5. 6. 1924, št. 44, str. 4.

-       Levec, Fran: Valentin Stanič: feuilleton iz "Soče". Gorica: V. Dolenec, 1873.

-     Slomšek, Anton Martin: Valentin Stanig, korar viši stolne cerkve v Gorici ino viši ogleda šol po Goriškim. Drobtince: učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek čas, št. 3. Celovec: Anton Martin Slomšek, 1848, str. 81–91.

-      Valentinčič, Marko: Staničeve ustanove in štipendije. Valentin Stanič: Cerovščkov gospod: ob dvestoletnici prihoda v Ročinj (ur. Marko Valentinčič). Nova Gorica: Educa, 2009, str. 257–275.

Robert Devetak