December, čas obdarovanja, veselja, upanja,ocenjevanja, načrtovanja in spominov. 

Opisala bom dogodek, kako smo v času mojega otroštva pričakali dan Sv. Miklavža.

Pisalo se je leto 1948. Z bratom Marijanom in Miranom smo se odločili, da napišemo skupno pismo Sv. Miklavžu z željo, da nam prinese živo punčko.Seveda bi to ne smel biti problem, saj so se takrat otroci dobili kar pri Svetem Pavlu, tam nekje, kjer so tisti trije križi in Miklavž to gotovo že ve. 

Nestrpno smo pričakovali ta dan. Na predvečer smo šli zgodaj spat,da bi ta skrivnostni  sveti mož ne imel problemov, ker se ga ne sme videti.Napočil je 6. december 1948.Navsezgodaj smo stekli v kuhinjo, kjer naj bi nas pričakalo to tako zaželeno darilo. Kakšno razočaranje! Zakaj nam Miklavž ni prinesel punčke, saj smo bili tako pridni! Moledovali smo okrog naših domačih in jih rotili, naj nam  odgovorijo, s čim si punčke nismo zaslužili.Ker smo bili zelo vztrajni, so nam , misleč, da  bo ta odgovor zadovoljiv ,rekli, da je Sv. Miklavž prinesel punčko,le zgrešil je in jo odnesel k Lukčevim. Tistega dne se je pri Lukčevih, kjer so že imeli kopico otrok, res rodila Milena.

Rešitev je bila na dlani.Odpravili smo se v vas, k Lukčevim.Spominjam se, da se je šlo desno od vhodnih vrat strmo po temnem stopnišču v prvo nadstropje, kjer so na desno vodila vrata v  zaželeno sobo.Ne vem, od kje nam vse to vedenje o Lukčevi hiši.V sobi je ležala" nuna" Lukčeva , ob njej je bil še nekdo. Povedali smo, po kaj smo prišli, ker je naša, ker se je Sveti Miklavž  zgrešil......Kdo bi vedel, kako so se nas rešili!Domov smo prišli vsi objokani, a nismo "moljrali".Spomnili smo se župnika. Ta je gotovo tisti edini, ki ga bodo tudi Lukčevi ubogali.Na Pejcah je takrat v Strgrčevi hiši  živel župnik Stanko Zorko in odpravili smo se k njemu.Ubogi! Lagati ni smel,razkriti Sv. Miklavže pa tudi ni želel, zato nas je pomiril z besedami, da je Milena sicer naša, le živela ne bo pri nas.Ne ravno zadovoljni smo s to razlago živeli, dokler ni nekega dne  Marijan, ki je bil najin komandant ,rekel, da Milena ni naša.Ni nama pojasnil, od kje mu ta vest,a ker sva bila "ubogljiva", sva jo sprejela.Danes, predvidevam, da je nekje izvedel resnico o tem" nevidnem" Miklavžu in nama ni želel kratiti veselja.

Vsako leto se na Miklavževo spomnim tega dogodka in z njim naše nesojene sestrice Milene.Na nek način je bila tudi naša, saj sem jo imela rada.

zapisala Adela Jerončič