Vsak od dosedanjih pohodov na Triglav je prinašal nove zgodbe, a letošnji bo ostal v trajnem spominu po zahtevnosti, bolj kot fizični, psihični. Vremenske napovedi za prvi in tretji dan niso bile obetavne, izjema je bila nedelja, ko se je obetal lep dan. Prvi dan smo bili uro pred Komno deležni kratkotrajne plohe, drugi dan nas je spremljalo sončno vreme, pot iz Komne po dolini Triglavskih jezer je minila v prijetnih temperaturah za hojo, za spremembo smo se letos odločili, da se namesto prek Kanjavčevih polic odpravimo do Doliča čez Hribarice. Pred nami je bil le še zadnji dan, glede na napoved je padla odločitev, da iz Doliča štartamo ob 5 uri. Močni sunki vetra, gosta megla in pršenje so nas spremljali do vrha Triglava. Ob našem prihodu na vrh se je za trenutek odprlo, pokazalo se je sonce, veter se je umiril. Za par minut smo se zadržali, naredili par fotografij in se hitro odpravili proti Planiki. Čez mali Triglav se je veter spet okrepil, sunki so postajali vse močnejši, sestopali smo previdno in počasi saj so bile jeklenice in skale mokre. Prišli smo do Planike, veter je še kar vztrajal, za kratek čas smo se ustavili v koči. Sledil je še spust mimo Vodnikovega doma na Velem polju do Rudnega polja, kjer se je naša tri dnevna avantura zaključila. Dejan, Nejc, Andrej , Aleks in Nataša, vrhunski ste. Letos ni bilo enostavno.