Pruchkn), pri čemer ni jasno, ali je šlo še za leseno ali že za kamnito konstrukcijo. Kamniti most je bil eden največjih adutov Kanala pri razvoju naselja v zgodnjem novem veku. Kraju je dajal strateško vlogo, saj je čez njega skoraj do konca 19. stoletja vodila edina cestna povezava med obema bregovoma reke Soče na območju med Mostom na Soči in Gorico. Most je bil posebej izpostavljen tudi v opisu krajev in infrastrukture, dodanemu vojaški karti, ki jo je državna oblast pripravila v drugi polovici 18. stoletja. Zapisano je bilo, da gre za »enega najlepših in umetelno grajenih mostov iz rezanega kamna«. Hkrati je Kanalu povezava omogočila razvoj v lokalni politični, kulturni, verski in gospodarski center, kljub temu da razmere za razvoj kmetijstva, ki je bilo v tem obdobju glavna gospodarska panoga, zaradi ozke doline niso bile najprimernejše.
Zgolj ena prometna povezava čez reko ni zadoščala potrebam lokalnega prebivalstva. Domačini so zaradi tega uporabljali lesene splave. Na območju občine sta v 19. in v začetku 20. stoletja delovala vsaj dva – v Plavah in Ročinju. Šele konec 70. let 19. stoletja je bila zgrajena druga cestna povezava med obema bregovoma Soče – lesen most v Plavah, ki je povezal srednje Posočje z Goriškimi brdi. Velike spremembe je prinesla leta 1906 dokončana železniška povezava med Gorico in Jesenicami, ki je prevzela velik del prevoza blaga in oseb po Soški dolini in s tem zmanjšala vlogo kanalskega mostu. Del železniške povezave je bil tudi 242 m dolg kamniti viadukt pri Škalabonu med Kanalom in Ajbo. Ob gradnji bohinjske železnice so postavili še viseči most za pešce (pašarelo), ki je povezoval Ročinj z železniško postajo v Avčah.
Strateški pomen kanalskega mostu je bil najbolje viden v obdobju vojn in spopadov. V zadnjih dveh stoletjih je bil zaradi tega dvakrat porušen. Leta 1813 ga je razstrelila francoska vojska med umikom iz Ilirskih provinc. Francoska vojska je bila večkrat v Posočju (v letih 1797, 1805 in 1809), leta 1797 pa je skozi Kanal potoval tudi kasnejši cesar Napoleon I. V povezavi z Napoleonom se je ohranila tudi ljudska legenda, da naj bi prenočil v kanalskem gradu in v bližini naselja pokopal svojega konja z zlatimi podkvami, na kar naj bi spominjalo ledinsko ime Na konjevem. Še danes nas na obdobje francoske okupacije spominja poslikava, naslikana v 70. letih 19. stoletja na Ipavčevi hiši v zaselku Robarji (Doblar), ki prikazuje legendo o sv. Antonu Padovanskemu in prizor iz vstajenja Jezusa Kristusa. Na vsaki strani prizora sta naslikana še dva francoska (Napoleonova) vojaka. Po odhodu Francozov z območja je stekla akcija obnove mostu, kjer se je posebej angažiral duhovnik, alpinist in razsvetljenec Valentin Stanič, takrat vikar v Ročinju. Po nekaterih virih naj bi celo sam projektiral zasnovo in izvedel meritve za novo konstrukcijo. Ker je v letih po francoski okupaciji na Slovenskem razsajala lakota in je vladalo hudo pomanjkanje, si je Stanič prizadeval, da bi se revnemu prebivalstvu priskrbelo delo in hrano tudi s tem, da se ga je vključilo v gradnjo kanalskega mostu. Obnova mostu je potekala med letoma 1815 in 1816, po zapisu goriškega jezikoslovca in zgodovinarja Štefana Kociančiča pa naj bi jo vodil neki italijanski arhitekt Picco. Morda je šlo za zidarskega mojstra Andreja Picca, ki je desetletje kasneje vodil gradnjo nove cerkve Sv. Duha na bližnjih Banjšicah. Novi kamniti most v Kanalu je bil za promet odprt 4. januarja 1817. Šlo je za 42 m dolgo in 16 m visoko zgradbo, njen največji lok pa je bil širok 24 m.
Manj kot sto let kasneje je, v času prve svetovne vojne, most ponovno postal žrtev vojaških spopadov. 23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, s čimer se je začelo več kot dve leti trajajoče bojevanje v Posočju. Spopadi so močno prizadeli vsa tamkajšnja naselja in prebivalstvo, tudi Kanal, ki se je znašel v prvih bojnih linijah. Da bi preprečili prehod čez reko Sočo, je avstro-ogrska vojska že dva dni po začetku sovražnosti z italijansko vojsko, 25. maja, porušila most. Dogodku je prisostvoval takratni občinski tajnik Anton Bajt in o njem tudi poročal v svojem dnevniku: »Dne 25. majnika. Bojev ta dan ni bilo. Razstreljena sta bila mosta čez Sočo v Kanalu in pri Majdi (op. p. železniški most pri Ajbi). Strahovita poka in resnost položaja sta napravila ginljiv (ganljiv op. p.) vtis. Razpršeno kamenje razstreljenega mostu v Kanalu, ki je razletelo na širokem visoko v zrak, je napravilo veliko poškodb na strehah hiš. Most je razneslo 100 kg dinamita.« Preventivno so porušili tudi most pod Ročinjem in tako odrezali desni breg Soče, ki ga je ob začetku spopadov zasedla italijanska vojska. Tej je kljub temu uspelo avgusta 1917 prodreti čez Sočo in zasesti Kanal, a se je bila že dva meseca kasneje prisiljena umakniti, ko so združene avstro-ogrske in nemške čete prebile fronto pri Kobaridu in prodrle do reke Piave.
Ko so spopadi v Posočju ponehali, se je prebivalstvo začelo postopoma vračati iz begunstva in začelo dolgotrajno obnovo naselja. Ob koncu spopadov je oba bregova Soče povezovala improvizirana lesena brv. Novembra 1918 se je vojna končala in Kanal je zasedla italijanska vojska, kmalu pa se je na območju vzpostavila tudi nova, italijanska oblast, ki je skupaj s prebivalstvom nadaljevala obnovo naselja. Med ključnimi projekti je bila tudi postavitev novega, za moderen promet ustreznega mostu. V času gradnje, ki je potekala med letoma 1918 in 1920, je oblast postavila nekoliko južneje, na vrtu kanalskega župnišča, začasno kovinsko konstrukcijo, ki je služila za prehod Soče. Kamniti temelji tega mostu so na obeh bregovih reke vidni še danes. Izvirni most je bil v današnji obliki dograjen in odprt za promet leta 1920.
Viri in literatura:
– Soča, 10. 9. 1902, št. 98.
– Devetak, Robert: Društveno življenje na Kanalskem v času Avstro-Ogrske. Nova Gorica: Goriški muzej Kromberk, 2016.
– Devetak, Robert: »Razkropljeni smo v širni svet, naš sled je vroča solza in bolest …«: izkušnja prve svetovne vojne civilnega prebivalstva iz sodnega okraja Kanal. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, št. 37/38. Nova Gorica: Goriški muzej, 2013–2014, str. 323–338.
– Devetak, Robert: Zapisi o gradnji cerkve Sv. Duha na Banjšicah v letih 1824 in 1825, kot je o njih poročal časopis Soča. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, št. 45. Nova Gorica: Goriški muzej, 2021, str. 413–425.
– Klavora, Fedja: Bonaparte ob Soči 1797: prvi pohod Francozov iz Verone do Leobna. Tolmin: samozaložba, 2006.
– Kociančič, Štefan: Župnija Kanal. Kanal ob Soči. Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal: Občina, 2006, str. 17–32.
– Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Nova Gorica: Jutro, 1997.
– Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Knj. 4, Brda in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik, 2011.
– Sedmak, Drago: Kanal in Kanalci med 1. svetovno vojno. Kanal ob Soči v dnevniku občinskega tajnika Antona Bajta (ur. Sedmak, Drago). Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal ob Soči: Občina, 2006, str. 97–112.
– Sedmak, Drago (ur.): Kanal ob Soči v dnevniku občinskega tajnika Antona Bajta. Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal ob Soči: Občina, 2006.
– Ščukovt, Andrejka: Ipavčeva hiša v Doblarju. Most: glasilo občine Kanal ob Soči, l. 1, št. 2. Kanal ob Soči: Občina, 2006, str. 18.
– Zorzut, Ludvik: Kanal. Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije: Knj. 1: Zahodni del Slovenije (ur. Roman Savnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, str. 208–209.
Avtor: dr. Robert Devetak
Fotografije:
Slika 1: izsek iz zemljevida Goriške in Gradiške, izdelanega konec 17. ali v začetku 18. stoletja, na katerem je viden prehod reke Soče v Kanalu (Canal di Roncina). (Valck, Gerard (1680/1702). Circuli Austriaci, http://www.dlib.si)
Slika 2: Kanalski most na razglednici, poslani v začetku 20. stoletja (http://www.dlib.si).
Slika 3: Brv čez reko Sočo, na mestu porušenega mostu, med prvo svetovno vojno (Zbirka razglednic Goriškega muzeja).
