Zgodba Mojo hišnega banda (MHB) se je lepo kronološko razvijala. Zaobjela je vse etape dobrega ustvarjanja glasbe in to se po dveh letih delovanja skupine nedvomno pozna. V prostoru za vaje, ki je na srečo vseh nas odprt za javnost in vsak lahko uživa v njihovi glasbi, so dneve in večere pridno vadili in snemali. In tako je tudi nastal material za Mojo hišni band. Njihova glasba je zelo odprta, tako kot so njihove vaje. V skladbah MHB lahko slišite različne glasbene žanre, vse skupaj pa so poimenovali esperanto blues.

Število članov v skupini je nedvomno nad slovenskim povprečjem. V skupini so Beti Strgar na vokalu in klaviaturah, Sara Berdon je back vokalistka, na kitarah so Aleš Valentinčič, Peter Šavli in Simon Kovačič, Aleks Berdon igra »debelostrunca«, Gal Furlan je na tolkalih in Robert Erzetič na bobnih, Boštjan Blažič pa igra saksofon.

Ker v pogovoru, ki sledi ni prostora za vseh devet članov, so fantje dali prednost vokalistki. V sproščenem klepetu sem več o skupini MHB izvedel od Beti Strgar. Beti je glasbenica z velikim G-jem. Načrti, kar se tiče njene glasbene poti, so nedvomno drzni, želi si namreč študirati glasbo v Londonu, trenutno pa se predaja skupini Mojo hišni bend.

Hišni band je zanimiv pojav, verjetno ste prvi v Sloveniji?

To je res, glede na to, da imamo vaje v lokalu od našega basista in je Mojo Caffe ime lokalu, je bilo kar logično, da smo se poimenovali Mojo hišni band, ker se tam počutimo zelo doma.

Nekje sem prebral, da se je kar dosti glasbenikov srečevalo v tem lokalu?

Ja, to je tak prostor, kjer so glasbeniki igrali in improvizirali še preden je sploh nastal bend. Tam so se tudi dogajale različne stvari, povezane z glasbo. Dobila sta se dva s kitaro, prišel je še nekdo z orglicami in so začeli igrati in improvizirati. Potem pa je postalo vse bolj oblikovano, nastal je Mojo hišni bend. V takšni zasedbi kot smo zdaj,  pa obstajamo že dve leti.

Esperanto blues je glasbena zvrst, ki jo igrate. Kakšna zvrst je to, kateri je najbolj podobna?

Težko rečem kateri, pri nas gre bolj za eno pot kako smo prišli do te zvrsti. Začeli smo z bluesom in vsi smo bili prepričani, da bomo nadaljevali v tej smeri. Pri nas je zanimivo, ker imamo enega kitarista, ki mu je bolj všeč jazz, drugemu so bolj všeč trdi toni, spet nekomu druga zvrst glasbe. Vsak član bedna da svoj pečat in nastane zanimiva in svojevrstna muzika. Ko smo jo hoteli primerjati s kakšno drugo in jo hoteli nekam uvrstiti, smo ugotovili, da je v naši glasbi veliko različnim zvrsti. Na našem koncertu lahko slišite od ska do reggae glasbe. Igramo tudi pop ampak ga preuredimo v našem stilu. Na koncu smo se odločili, da bomo igrali esperanto blues, ki bo združeval vse to. V vsaki glasbeni zvrsti se lahko z nekom primerjamo, kot celota pa težko.

Mlada skupina ampak sestavljena iz izkušenih glasbenikov. Kao se je pojavila ta želja, da ste se sploh zbrali in ustanovili skupino?

Ne vem, če bom znala pravilno odgovoriti ampak skozi to igranje in improviziranje, ki sem ga že prej omenila je nastalo toliko dobrih pesmi, ki jih je bilo škoda zavreči. Ostali člani so potem te pesmi preigravali in rabili so še pevko, ko jih je zapustil vokalist. Meni so idejo skupine in glasbo predstavili in mi je bila všeč. Potem smo postopoma dobili še večjo željo po igranju, ker so stvari postajale bolj utečene, pesmi so boljše zvenele, zvok je bil bolj definiran in vse je počasi steklo. Tako smo v naš bend dobili še kongose in saksofone pa še back vokalistko in tako je muzika postala vedno bolj polna. Na začetku je bil samo dober ''filing'' na vajah, ki se je razvijal, danes pa nas je nekam popeljal in lepo je igrati.

Se pravi, da ste se kar lepo razvijali skozi čas. Rekla si, da člani izhajajo iz različnim glasbenih žanrov. Kako pa se uskladite?

Zaradi tega lahko slišite v naši glasbi različne zvrsti. Vse, vsem pač ne more biti všeč. Če pesem v eni zvrsti nekomu ne odgovarja, še vedno lahko tej pesmi pusti svoj pečat. Zaradi tega imamo v bluesu kakšne primesi, ki sploh niso značilne za blues. Vsak pusti v pesmi svoj pečat in tako to usklajujemo.

Še ena posebnost vašega bedna. Vaje so nedvomno atrakcija. Namreč, vadite v lokalu vašega basista in so odprte za javnost. Vsak lahko sliši vašo glasbo.

Ta lokal je značilen po tem, da ga tudi kašni dobri glasbeniki obiščejo. Predvsem je to dobro, kar se tiče kritike na naše igranje. Velikokrat se je zgodilo, da smo vadili in je nekdo prišel do nas, ki ga nismo poznali in je rekel, če lahko pri tej pesmi nekaj doda ali pa je imel kakšno pripombo ali komentar na pesem. Tako se je tudi naša glasba razvijala v bolj dovršeno smer. Če sam nekaj ustvarjaš slišiš to drugače kot nekdo, ki ni neposredno udeležen pri pisanju glasbe. Pa tudi hitro dobiš vtis, katere pesmi so boljše sprejete, katere slabše in še bolj priden in delaven si na vajah, ker veš da te nekdo posluša in zato ne boš preveč len (smeh). Na vsaki vaji daš maksimalno od sebe in tudi napredek je hitrejši in boljši.

Kot glasbenica si kar zaposlena, razpeta med Ljubljano, Ligom in prostorom za vaje. Pogrešaš bolj pogoste vaje?

 Pogrešam s tega vidika, da bi se še hitreje napredovalo, ker zdaj je to težko. Kljub temu, da ostali člani pridno vadijo, se strukture pesmi delajo le na podlagi vokala. Tudi zvok se dobiva na podlagi tega, da so vsi na vajah. Težko je, ker nas je devet v bendu, razpršeni smo od Bovca do Nove Gorice in ko se dobimo, moramo biti zelo disciplinirani. Bilo bi lepo, če bi se večkrat dobili in tudi v prihodnje načrtujemo bolj pogoste vaje. Poleti se lažje zbereš skupaj kakor čez leto, ko smo vsi bolj zaposleni. 

Pripravljate nov material, nove pesmi. Kako pa je z izdajo albuma?

Z izdajo albuma so bile že kar velike dileme. Najprej smo mislili, da bo ta bend bolj kot en začasen projekt, tudi jaz sem bila s tem namenom povabljena. Material je bil pripravljen, vse bi izpeljali do neke zrele točke, na koncu bi bili še koncerti in predstavitev albuma in to bi bilo to. Ampak začeli smo pisati nov material, novo glasbo, začeli so se koncerti in je zmanjkal čas, da bi starejši material posneli. To poletje načrtujemo, da bomo še kaj posneli. Sedaj smo posneli eno pesem. Kadar se bomo lahko vsi dobili, bomo posneli ves material, da ne gre kaj v pozabo.

Kdo pa skrbi za studijsko preobleko?

To pesem smo posneli pri partnerju od naše back vokalistke. Za ostale pesmi se pa nismo točno zmenili, kako in na kašnem nivoju hočemo to posnet, vemo samo to, da hočemo imeti en izdelek.

Za takšen bend kot ste vi, bi bilo kar smiselno, da bi album bil posnet v živo na kakšnem koncertu?

Jaz to vedno govorim. Jaz sem človek, ki ne mara perfekcije v glasbi oziroma strinjam se s tem, da mora biti red in da morajo biti stvari na mestu. Sem pa vsekakor mnenja, da je na koncertu ''filing'' totalno drugačen kot v studiu in če lahko kvalitetno posnameš koncert, je meni to milijon krat boljše, tudi če je kakšna nota malo zgrešena, je prisoten tisti pristen občutek med igranjem, ki ga v studiu nimaš.

Kako pa je s koncerti v prihodnje?

Že čez zimo in pomlad smo dosti igrali in tudi poleti imamo nekaj planiranega. Konec junija in julija se obetajo koncerti, ostalo se pa sproti dogovorimo. Sicer pa vse piše na našem facebook profilu. V internetni iskalnik napišite Mojo Hišni bend ali pa nam pišite na naš elektronski naslov. Če boste imeli srečo, nas lahko slišite v lokalu, kako pridno vadimo in nas obiščete tam (smeh).