Logo MojaObčina.si

Kanal ob Soči

DANES
6°C
-2°C
JUTRI
6°C
1°C
Deli
5978

Watzmann s Pd Valentin Stanič - Kanal

Primorsko- Gorenjska naveza na Watzmann, Mittelspitze, 2713 nmv

… lanskoletne nedosanjane sanje… so se nam letos uresničile… komu naj bi se priklonili z našim pristopom, če ne našemu Valentinu Staniču…o njemu bi lahko pisali vse, skorajda ni bilo poklica, ki ga ne bi opravljal, lotil se je prav vsega..in prav zato ga tako močno cenimo… tako, da vsako njegovo pot prehodimo z užitkom na kvadrat… Če smo prejšnji vikend trije člani PD Valentin Stanič Kanal še s tremi prijatelji ponosno stopili na Njegov – Staničev vrh in prečili Zeleniške špice, smo se ta vikend s planinskim društvom Valentin Stanič Kanal zopet podali še na enega izmen njegovih vrhov – Watzmann, Mittelspitze , 2713 nmv, kateremu je leta 1800 kot prvopristopnik izmeril višino. Nemci ga cenijo, v koči Watzmannhaus so mu namenili poseben kotiček z njegovimi slikami in Slovensko zastavo, pred kočo pa postavili spominsko ploščo v njegov spomin v slovenskem in nemškem jeziku.
Naša pot se je začela zgodaj zjutraj v Novi Gorici z avtobusom, s katerim nas je popeljala prijazna in umirjena voznica Jasna. Na Predelu so vstopili še zadnji naši udeleženci pohoda - gorenjci in tako smo se odpeljali proti Berchtesgadnu, Ramsau …pozitivno naravnani in prepričani, da stopimo na njegov 2713 visok vrh Watzmann, Mittelspitze.
Na avtobusno steklo smo prilepili napis – Valentin Stanič prihajamo… in to smo mislili hudo resno…
Iz kraja Ramsau smo krenili navzgor proti koči Watzmannhaus na višino 1930 nmv in ta dan prehodili cca 1260 nadmorske višine. Pot k koči se ves vas vpenja in ne popušča, a naš trud je bil poplačan s toplim, prijetnim sprejemom nemških oskrbnikov. Takoj smo morali poizkusiti bavarsko pivo in zrezke, ki smo jih poimenovali – Franzschnitzel mit kartoffeln in solatko. Napokali smo se do škode in sledil je počitek.
Vstajanje v rano jutro ni bilo naporno, zunaj je bilo toplo in mirno. Morali smo pohiteti, kajti vremenska napoved zjutraj ni kazala ravno najbolje… Spremenljiva, ja, Watzmann je muhasta in nepredvidljiva gora, če imaš srečo prideš…
Dvourni vzpon do prvega vrha Hocheck 2651 nmv se je iztekel hitro, med potjo smo bili priča še čudoviti jutranji zarji in sončnemu vzhodu…že zaradi tega je vredno tako zgodaj vstati. Kar naenkrat smo bili pred ličnim, na nenavadnim mestom postavljenim bivakom. Tu smo se nadeli vso potrebno opremo, nekaj prežvečili, popili in krenili čez lesen mostiček dalje po grebenu. Odlična, varovana pot z jeklenicami, mestoma izpostavljeno… premikali smo se počasi …kot eden … to mi je všeč …nihče ni zaostajal…na vsakega posebej smo popazili. 
Sam vzpon na najvišji vrh Mittelspitze je trajal približno uro, od prvega je drugi višji samo za 62 m, a tu se pot razpotegne po grebenu, po dolžini. 
Ko sem plezala še zadnje metre proti vrhu sem dvignila glavo in pred seboj zagledala križ na vrhu, iz ust mi je utekel krik veselja..tu smo. Vsi smo si vidno veseli in zadovoljni čestitali med seboj, se skobacali na ta majhen prostorček okoli križa, kjer smo naredili skupinsko sliko.
Okrog smo pogledovali proti Kleiner Watzmann ter Watzmannkinder, Hockkalter ...tam v daljavi pa se je bohotil naš cilj za naslednje leto - Hoher Goll, v dolini pa kraljevsko jezerce Konigssee...
Naše veselje je kaj kmalu zmotilo grmenje v daljavi, morali smo hitro nazaj do bivaka. Vedeli smo, da je Watzmann nepredvidljiv, pa čeprav so nam v koči prejšnji dan zagotovili, da dežja ne bo..pa vendar…to so gore.. v njih smo gostje in biti moramo pripravljeni na vse… 
Pri bivaku je pričelo deževati, najprej malo, nato vedno bolj…dilema je bila ali ostati v bivaku ali odditi navzdol proti koči…Odločitev je padla..gremo dol..sestop.
In smo šli, urco in pol mokrega sestopa z malo vetra. V kočo smo prišli mokri kot cucki, ampak kljub temu srečni in veseli, ponosni… ker smo bili dovolj zgodnji smo tudi prišli do vrha, hvala Valentin Stanič…bil si z nami ves čas, mi pa s teboj…
Nato razmišljamo naprej… v mislih smo imeli nadaljevanje do zadnjega vrha Südspitze 2712 nmv ( del skupine), ki je še dve uri oddaljen od srednjega – najvišjega in samo meter nižji, pa nas je grmenje ustavilo in nas odvrnilo od tega … in ta trenutek smo razumeli – NE … torej… vse je tako kot mora biti..vedno…
V koči smo izlili vso vodo, ki smo jo prinesli z vrha iz gojzarjev, se preoblekli, pojedli toplo juhico, popili čajček, se ogreli in čez dve uri začeli sestopat nazaj v dolino.
Tudi na avtobusu nam ni bilo dolgčas, petje, takšne in drugačne zgodbice…vici, vsega malo in pot je bila zaradi vsega tega krajša.
Analiza pohoda: lahko bi enostavno in z lahkoto rekli … bilo je lepo…božansko.

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!