V petek, 13. februarja 2026, ob 11. uri je v Kulturnem domu Deskle potekala spominska slovesnost ob 81. obletnici usmrtitve talcev ob visečem mostu v Desklah. Slovesnost je pripravila Krajevna organizacija Deskle, Združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica.

Praporščaki dvanajstih partizanskih bojnih enot so s prihodom otvorili slovesnost.

Posebna zahvala gre učenkam, učencem, učiteljicam in ravnateljici OŠ Deskle, ki vsako leto s pestrim programom pokažejo, da se zavedajo pomena spominjanja tragičnih dogodkov iz druge svetovne vojne ter sledijo aktualnim dogajanjem in se odzivajo na zaskrbljujoče pojave okrog nas.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste se v tako velikem številu udeležili slovesnosti.

Hvala pevkam Ženske vokalne skupine ZIMZELEN Nova Gorica, ki so nas s spletom partizanskih pesmi tudi letos napolnile z energijo.

Letošnji slavnostni govornik je bil Aldo Rupel.

Profesor Aldo Rupel je športni pedagog, kulturni delavec, publicist, literarni zgodovinar in pisatelj, ki je svoje poklicno in življenjsko delo namenil človeku, gibanju in skupnosti. Je izjemni pričevalec časa, v katerem sta se ljubezen do športa in kulture ter predanost slovenski besedi prepletali v življenjsko poslanstvo. Kot organizator, predavatelj, raziskovalec, pisatelj in vzgojitelj je sooblikoval identiteto slovenske skupnosti v Italiji ter ji z zgledom vlival samozavest, toplino in trdnost. Republika Slovenija se je z državnim odlikovanjem profesorju Aldu Ruplu zahvalila za izjemni prispevek k razvoju kulture, športa in mladinske vzgoje v slovenski narodni skupnosti v Italiji. Njegovo življenjsko delo potrjuje, da sta šport in kultura hkrati gibanje telesa in pot k človekovemu dostojanstvu, povezanosti, kulturni in narodni zavesti. (Povzeto po utemeljitvi odlikovanja Alda Rupla, Medalja za zasluge, Predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar, 17. 12. 2025. Vir: Aldo Rupel | Predsednica Republike Slovenije)

Njegov govor je bil učna ura zgodovine, zato ga objavljamo v celoti.

»Prihajam kot oseba, ki nima neposrednega spomina in zato tudi ne odnosa do krajevnega dogajanja izpred osem desetletij. Nisem poklicni zgodovinar, se pa spoznam na obdobje predvojne, vojne in povojne Primorske. Do današnjih dni kot pripadnik slovenstva na Goriškem v Italiji in čezmejno, najprej kot Tržačan, nato kot dolgoletni Goričan. Na Vaše področje se spoznam kot zavzet tabornik, planinec, pohodniški dolgoprogaš. Naj povem tudi, da sem pred približno tridesetimi leti, časovno in izkustveno prihajam od daleč - predaval na tukajšnji osemletki o predmejski organiziranosti.

Čemu takšne proslave, kot je današnja? Zaradi pietete – vsekakor, zaradi radovednosti mlajših – tudi, predvsem pa bi rekel zaradi spoznavanja preteklosti, kajti brez tega tvegamo, da ne moremo dojeti kaotične sedanjosti in bližnje prihodnosti. Ne moremo razumeti, kako je mogoče, da je skupina italijanskih profašistov na goriški pustni povorki v ritmu skandirala geslo Viva il Duche, ki se množično pojavlja na elektronskih omrežjih.

Da je prišlo tu do poboja talcev, do deportacij v nemška in italijanska koncentracijska taborišča in zapore v Zagraj, Kostanjevico, Fossalon pri Gradežu, tržaško Rižarno, Gonars, Visco, Monigo pri Padovi itd. moramo iskati izhodišče v upravičenem vsesplošnem narodnem uporu, ki se je zoperstavil strateškemu načrtu, da se po Mussolinijevem izrecnem naročilu iztrebiti barbarske Slovence in Hrvate in že prej takoj po zaključku prve svetovne vojne.

Streljanje v SARAJEVU je floskula, vzrok za vojno klanje milijonov ne more biti v Gavrilu Principu! Vojne nastajajo iz interesov, vodijo pa jih strukture, ki se z njimi nameravajo okoristiti. ITALIJA je izdala svoje in se pridružila drugačnemu zavezništvu leto dni kasneje, ker so ji med tajnim dogovoru v Londonu obljubili Primorsko, Istro in Dalmacijo. Lahko je velesilam prepustiti ozemlja, ki sploh niso njihova.

Trditve o rimski omiki in dobrohotnosti so se razblinile v času treh dni. Sledilo je osvajanje s prisilo in načrtno, da se spremeni etnična sestava prebivalstva in se zamenjajo kulturne značilnosti, vrednote, izročila, napisi na grobovih, priimki v listinah, šolski pouk, govorica v javnosti, praznovanja in kaj šele bančništvo, gospodarstvo nasploh. Tudi mojemu očetu so nasilno spremenili priimek, kar sem popravil šele nekaj desetletij kasneje. ŠOLE so ukinjali leta 1923. Društva, organizacije, zadruge in posojilnice leta 1928. Vmes so požigali sedeže, napadali in pretepali, zažgali palačo Balkana v Trstu leta 1920. Najmanj petnajst umorov je bilo na severnem Primorskem. Nista bila med njimi le le Bratuž in Brezavšček. Odtujili so nam palačo Trgovskega doma v Gorici. Vanj smo se vrnili pred petimi leti.

Pripetilo se je »nekaj nezaslišanega«. Na volitvah leta 1924 so bili izvoljeni v rimski parlament kar štirje Slovenci – trije preko narodne stranke in en komunist. Nemudoma je Rim preuredil volilne okoliše in razdrobil slovensko prebivalstvo! Razselili so uslužbence – poštarje, železničarje, učitelje, upravitelje po Apeninskem polotoku, šolane osebe in razumnike v konfinacijo na otoke. Nekaj stotin Slovencev se je umaknilo v Jugoslavijo – pravo jezikovno in kulturno siromašenje, drugo je na Goriškem sledilo leta 1947 po razmejitvi.

Dogajanje je sprožilo reakcijo. Mladi so dejavnosti preusmerili v ilegalo – ne še oboroženo, temveč prosvetno izletniško. Na Nanosu se je porodil TIGR, v Trstu Borba. Pojavilo tudi orožje v obliki eksploziva in detonatorjev. Navesti moramo tudi briško goriške Črne brate, opisane v spisu Franceta Bevka.

Fašizem se je odzval s sodnimi procesi. Prvi in drugi Tržaški proces državnega Posebnega sodišča. Do tretjega ni prišlo, ker je tajna policija sicer odpeljala z Goriškega štiri desetine mladih ilegalcev Osvobodilne fronte v Rim leta 1943, da jih obsodi. Odbori OF so nastali že poleti 1941 v Renčah, Solkanu, Mirnu in v samem mestu. V Italiji je zaškripalo že junija, dokončno pa jeseni. Osumljeni so se vrnili domov in večina takoj na vstajniško Goriško fronto in nato v brigade in po enem letu v IX. Korpus.

V mestu je OF leta 1944 in 1945 imela kompleksno strukturo v štirih okoliših, razdeljenih po straneh neba. Nosilno ogrodje so tvorili člani Partije. Neoboroženi del upora je skrbel za sanitetni material, hrano, zimska oblačila in papir za potrebe za glasila in letake. Začetni oboroženi borci so se osredotočali v kraški enoti pod poveljstvom Antona Šibelje - Stjeke. Jeseni leta 1943 so se našemu uporu pridružili Italijani in Furlani ter se s svojimi enotami vključili v Korpusu. Neprecenljivo pomoč je pomenila njihova civilna struktura s hrano iz Furlanske nižine. Posebno poglavje bi zaslužila dogajanja povezana z Goriško fronto, v kateri je sodelovalo okrog 5.000 vstajnikov.

NEMŠKA VOJSKA, ITALIJANSKA FAŠISTIČNA MILICA X. MAS IN OROŽNIKI, finančna straža, kozaki, sicer maloštevilni domobranci po zgledu dogajanja v Ljubljanski pokrajini in na Dolenjskem, goriška mestna straža na koncu tudi pritepena četniška divizija so se ob uspehih uporniških brigad odločili, da ob znakih dokončnega poraza uničijo oborožene enote in celotno uporniško mrežo – saniteto, obveščevalne in kurirske točke, delavnice in skladišča tudi zato, da si pripravijo preko Primorske poti za umik v Avstrijo in Nemčijo. Zato so zaostrili že itak uporabljeni teror. Posluževali so se pomagačev in zapriseženih kolaboracionistov – po njih se zgleduje nova skrajno desna stranka, povsem na koncu tudi pritepeno četniško divizijo, ki je bežala v varstvo zahodnih zaveznikov.

Vsa ta druščina je iskala, mučila in streljala upornike in civiliste po vaseh in domovih, požigala in deportirala po hajkah na terenu ali iz zaporov. Po vsakem zločinu so se ljudje še bolj zapriseženo in prepričano odzivali. Tudi po koncu vojne se je nadaljeval pravi pogrom – sicer brez mrtvih- v Gorici leta 1947 s prizanesljivostjo tako imenovanih »zahodnih zaveznikov«! To poglavje je zamolčano, nepoznano. Dokopal sem se – do arhivov, kar bom deloma objavil v samozaložbi. Slovensko prebivalstvo na ožjem Goriškem je doživela drugo kadrovsko in etnično siromašenje. Ni se pripetilo le istrskim Italijanom. Zelo postopoma, smo se izvlekli iz načrtnega trdega primeža.

Pazljivo moramo – kljub sedanji obetajoči Evropski prestolnici kulture slediti dogajanjem in se hipno odzivati na zaskrbljujoče pojave okrog nas. Ni jih malo. Pri spomeniku in vselej se bomo z minutami tišine osredotočali na ozadje silnic, ki so vplivale na krajevne mukotrpne dogodke.«

Slovesnost smo zaključili s polaganjem venca k spomeniku talcem.

Še enkrat hvala vsem, ki ste se udeležili slovesnosti.