Sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so pogosto opravljali terenske raziskave, na katerih so snemali pesemsko in instrumentalno gradivo, a je bilo kljub temu na zemljevidu Slovenije, ki je visel na steni inštituta, še dosti belih lis, kar je pomenilo, da ta bela območja glasbenonarodopisno še niso bila raziskana. Med njimi je bila tudi Banjška planota, zato je vodstvo inštituta sklenilo, da opravi v novembru 1967 sondažno raziskavo, ki smo se je udeležili trije sodelavci. Spominjam se, da nam vreme ni bilo naklonjeno, ker je bila planota zavita v meglo in je pogosto deževalo. Ker smo bili le z enim avtomobilom in to z osebnim našega predstojnika, saj takrat inštitut ni premogel službenega, smo nekaj obiskov po zaselkih opravili tudi peš, kar nam je vzelo precej časa, a hkrati dalo priložnost za boljše spoznavanje krajev. Z domačini smo se srečali v banjških zaselkih Humerji, Krvavec in Lohke ter v Kalu nad Kanalom. V hiše smo prihajali nenajavljeni, zato smo bili sicer sprejeti prijazno, a z zadrego, saj niso bili pripravljeni na naša radovedna vprašanja in prošnje, da bi nam pripovedovali o nekdanjem in tedanjem življenju, povezanim s pesmijo, glasbo in plesom, kaj šele zapeli, zaigrali in zaplesali. Čeprav je bilo naše raziskovanje kratko, je bilo vendarle uspešno, nabrali in posneli smo zanimive podatke o različnih šegah, npr. ob smrti, ženitovanju in pustovanju, o plesih in plesnih navadah ter 45 enot različnih pesmi in 14 plesnih melodij, ki jih je v Kalu nad Kanalom na Lubasovo diatonično harmoniko zaigral slepi 65-letni godec Henrik Hojak – Gašperjev Riko. Godčeva svakinja Emilija Hojak pa je nekaj plesov znala tudi pokazati ali jih opisati. Štirje od njih (cotiš, oberštajer, zibenšrit in špicpolka) so bili pozneje v letih 1998 in 1999 skupaj z variantami objavljeni v zbirki plesov Polka je ukazana, in sicer v 5. in 6. knjigi, ki prinašata gradivo z območja med slovensko Istro in Trento.

          Plesi, ki so bili v Kalu nad Kanalom zapisani pred skoraj pol stoletja, že takrat niso bili več v navadi, ostali pa so v spominu, da jih je bilo mogoče predvsem po Rikovi zaslugi za kratek čas obuditi. A so nato spet utonili v pozabo in le priložnostno je njihova v knjigah predstavljena podoba na plesnih seminarjih oživela. Na srečo je novonastala Folklorna skupina Kal nad Kanalom spoznala, da je smiselnost njenega obstoja tudi v predstavljanju domačega izročila, zato me je prosila za odrsko postavitev v Kalu zapisanih plesov, a razširjenih tudi po Banjški planoti. Z veseljem sem ustregel njeni prošnji in tako je ob izredni zavzetosti vseh članov skupine nastal splet zgoraj omenjenih plesov in njihovih variant, ki ga poživljata še dva nekdaj zelo priljubljena plesa mazurka in potresavka, polka s potresanjem telesa, oba poznana tudi v Kalu in na planoti. Postavitev ni oblikovana v okviru neke zgodbe, ampak želi prikazati, kako je potekal ples na veselici, ki ni bil nujno vezan na to, da ga začenjajo mladi kardavci. Vedno pa se je začel z blagoslovom plesišča, po domače imenovanega berjar, ki ga je naredila plesalka prvega para, ko je stopil na plesišče, in z desno nogo zaznamovala križ na tleh pred seboj. Še prej je godba sama igrala en napev, ki je bil po stari veri za hudiča in se takrat ni smelo plesati. Med plesi se je tudi pelo, v postavitvi je to pesem z naslovom Marija je po polju šla, ki je bila prav tako posneta novembra 1967. Pred nami zaživi košček nekdanjega življenja, povezanega s plesom, njegovo za oder prirejeno podobo pa dopolnjujejo kostumi, natančno izdelani po praznični noši, značilni za čas v letih pred 1. svetovno vojno. Tako se plesi preteklosti vračajo v zavest sodobnega človeka.

                                                                                                                   
Besedilo:  Mirko Ramovš